Globoko v gozdu, tam, kamor noben človek še ni segel z očesom, je veter lahno vijugal med vejami dreves in zibal še zadnje drevesne liste v spanec. Zunaj je bila trdna tema, vendar bi bilo, če bi kdo že kdaj bil tam, videti šibko svetlobo. Prihajala je od mahne, na videz precej zanemarjene koče. Na rahlo je zaškripalo, ko je skozi vrata stopila temna silhueta, ki bi jo prisodili človeku. Mišičasta postava se je zazrla v temno nebo, ki ga je osvetljevala polna luna.

Cruesa je prestrelila že dobro znana bolečina, ki ni nikdar čisto zares izvenela. Ni točno vedel kje se je sploh začela, vendar bilo je nekje globoko v njem. Širila se je po celem telesu in dosegla vsak živec in vsako celico telesa. Zaječal je, kričati je nehal že pred leti, in dovolil nekakšni neznani sili, ki ga je kot marioneto vodila skozi proces vsako polno luno, da opravi svoje delo. Kot bi prej le vodila niti skozi njegovo telo, ga je zategnilo, da bi skoraj mislil, da vsaka od teh niti zdaj še gori. Čutil je, kako se njegovi nohti daljšajo in spreminjajo obliko in kako se isto dogaja z zobmi. Začele izraščati sive in grobe dlake. Nazadnje je bolečina, kot bi ga nekdo polil s ščafom mrzle vode, ponehala in zgrudil se je na tla.

Počasi je vstal. V ušesu je lahko slišal oddaljeno zvonenje cerkvenega zvona, ki je odbijal polnoč. Predvideval je, da je slišati zvon najbližje vasi, ki je stala kakšnih petnajst kilometrov od tod. Lahko je zavohal kri, ki je plala po žilah malih živali tod okoli. Pognal se je v hiter, vendar lahek tek. Zagledal je zajca in se pognal nadenj. Skočil je, ga zgrabil s tacami in pritisnil ob tla. Tema. Kot bi odsekal je njegovo zavest prekinilo in, ko se je spet zbudil so bile njegove tace krvave iz gobca pa je tekla tekočina iste barve. Previdno je vstal in se zbistril. Še je bil lačen. Spet je stekel in zagledal še enega zajca. Spet se je pognal nadenj. Skočil je, ga zgrabil s tacami in pritisnil ob tla. Črnina. Ko se je zbudil ga je čakal enak prizor kot prej. Kri. Zdaj je imel dovolj. Začel se je vračati proti koči in ni se mu več mudilo teči. Pred kočo je sedel na staro leseno klop in se zazrl v luno. Ni se premaknil, dokler ni začela trdna tema kopneti v šibki svetlobi sonca, ki je posegal skozi veje dreves. Ni točno vedel, kdaj se je zgrudil v spanec, toda, ko se je prebudil, je spet izgledal kot človek. Poskusil se je spomniti kaj se je zgodilo ponoči. Prebrskal je vsak majhen kotiček možganov, pretaknil vsak vogal, toda ni se mogel spomniti. Sovražil je to. Bilo je kot, bi mu nekdo polomil vse kosti in ga nato uspaval, zbudil pa bi se v svoji postelji s popolnoma zdravimi kostmi. Ni vedel kaj so sanje in kaj je resničnost.

Med tem, se je v majhni vasici, prav tisti iz katere je prej Crues slišal zvonenje, prebudila Challine.

Hejj, po dooolgem času sem tukaj z novo zgodbo. Če se sprašujete kaj se je zgodilo s Prstan nebeškega ognja - zmanjkalo mi je inspiracije in zato je "na pavzi". Obljubim, da jo bom dokončala, ko dobim navdih. Za zdaj pa upam, da boste lahko uživali v moji verziji rdeče kapice :grin:. Napišite spodaj, če bi vas zanimalo kam tale zgodba pelje.