Ojla, tole je moja nova zgodba, ki govori o ne čisto navadnem dekletu. Dekle se sooča z večimi težavami...:heart:
_____________________________________________

Bila je turobna in deževna sobota, ko sem oblečena v trenirki sedela na okenski polici in gledala, kako vsaka kapljica pade z neba in se na tleh razprši, kot tisoče majhnih iskric. Razmišljala sem o tisočih stvareh. Misli so mi kot rakete švigale po glavi. Imela sem čisto preveč stvari za razmišljati, bilo jih je toliko, da bi mi glava kmalu počila.

Spopadala sem se s stresom. Mislila sem, da sem odveč in nobenemu ne pomenim nič, zato nisem bila ravno zadovoljna s svojim življenjem.
Sama nisem imela pravih prijateljev in sem večino časa preživela sama, zaklenjena sem bila v svoji sobi in potopljena v globoke misli.
Včasih mi je glava res skoraj eksplodirala in planila sem v jok.

Tisto turobno soboto sem zaslišala nekoga, ki kriči. Glas je kričal moje ime. Kmalu sem ugotovila, da je to moja mama, ki samo preverja če se učim. Odgovorila sem z ja a seveda ni bilo čisto tako. Nekaj podobnega se je zgodilo. Tudi naslednji dan s tem, da je nekdo potrkal na moja vrata. >>Lilija! Prosim odpri vrata.<< je rekla moja mama.
Počasi sem odšla do vrat in se dotaknila hladne kljuke s katero se že od jutra nisva rokovali. Na kljuko sem počasi pritisnila in odprla vrata, pred katerimi je stala moja mama, a ni bila sama! Kdo je to!?...
Moja mama nato reče >>Lilija, samo želim ti predstaviti...<<
(se nadaljuje)
_____________________________________________

Poskusite uganiti koga ji njena mama želi predstaviti? Kaj mislite?

Res upam, da vam je bil ta del všeč. Če vam je bil bi bila zelo vesela všečkov in komentarjev.

Hvala če si prebral do konca!:heart::heart:

Lepo se imejte, Loti:blossom: