»Ava, si v redu?«
Ema me je dregnila med rebra. Trmasto sem gledala v tla in nič odgovorila. Samo mrko sem se prepustila svoji nemosti. Ema, ki je vedela, da me ne bo premaknila ne nazaj in ne naprej, ko sem trmasta je umolknila. Deseti: ”Ava, si v redu” ji je dopovedal, da me ne bo razvedrila. Še sama je umolknila in kot poklapan kužek stala v vrsti ob meni.
Glasek, ki je prebival v moji možganih mi je neprestano kričal: »Zguba črnolasa«, sošolci, ki me tolažijo, devetošolci, ki se norčujejo iz mojih kodrastih črnih las in sončnih peg, prvi razredi, ki mi mečejo žogo v glavo in učitelj športne, ki mi govori naj se streznim.
»PREVEČ. STRESA!« sem kriknila in se pognala iz dvorišča. Ema, moja najboljša prijateljica me je še hotela ujeti za roko, a sem se ji izmuznila. Čutila sem njen zaskrbljujoč pogled na svojem hrbtu a nisem pogledala nazaj. Odprla sem kovinska vrata, ki so vodila v dekliško garderobo in se sesedla na klopco.
»Zaupala sem ti. Ampak tega nisi cenil. Raje si izbral tisti mrho in me izdal«
Od najinega razdora je minila le ena ura. Videla sem ga, kako me vara. Z neko Nejo in osmega a, se je poljubljal sredi hodnika. Na najino obletnico! Nisem vedela, ali še žalujem za njim, ali ga bolj sovražim. Obraz sem zakopala med dlani in začela ihteti. Zdelo se mi je, da me je svet zapustil. Prejšnji teden mi je umrl oči, moja sestra me sovraži, mama me je začenjala zaničevati in Aleksa sem pred eno uro videla varati z Nejo.
Začela sem ihteti Preprosto je bilo preveč. Lahko ihtenje se je spremenilo v obupan jok, ki je zagotovo odmeval po celi telovadnici. Nihče ni prišel pome. Hkrati sem bila vesela, ker sem želela biti sama, po drugi strani pa me je še tesneje stisnil občutek samote in osamljenosti.
»Si v redu? Namreč ne slišiš tako«
Zdrznila sem se. Je prišla Ema? Se je moja najboljša prijateljica prišla pobrigat zame?
»Ema?« sem vprašala in dvignila obraz iznad rok. Ni bila Ema. Bila...No BIL je nek črnolased. V njem je bilo vidno sočutje. Ugriznila sem se v ustnico in si obrisala solze z roko.
»Naj te ne bo sram če jokaš« je rekel in me potrepljal po rami. Zmrazilo me je po vsem telesu. Je resno nek črnolasec z zelenimi, svetlečimi očmi prišel v DEKLIŠKO garderobo?
»Kdo si ti?«
»Nejc Tomlinšek iz osmega C. Ti?«
»Ava Evans iz osmega B«
»Lepo, da vem kdo si...in karkoli že je, zaradi česar jokaš...Vem, da bo v redu«
Še enkrat sem se ugriznila v ustnico in uprla svoje oči naravnost v njegove. Prisrčen nasmeh, lepe oči... »Zakaj jokaš?« Nejc je prekinil moje misli.
Povedala sem mu v zvezi z Aleksom. Ves čas me je prijazno poslušal. Ko sem prišla do dela, kjer sem videla Aleksa varati je stisnil mojo roko in me spudbudil, naj nadaljujem.
»...Zdaj sem tu« sem končala.
»Razumem te, tudi meni se je to že zgodilo...včeraj«
»Moje sožalje«
»Enako«
Spoznala sem neko nedoumljivo dejstvo. Uro po Aleksu mi je všeč nekdo drug. Nejc je imel vse, kar sem želela. Prijaznost, lepoto, razumevanje...
»Hvala...Hvala za vse« sem se mu zahvalila in vstala. Pobrala sem svojo torbo in šla k vratom, ki so vodila v telovadnico, iz katere si lahko prišel na navadne hodnike.
»Adijo« sem rekla.
»Čakaj! Mislim...Mislim...Da ti moram...Nekaj...No...Povedati...«
Začel se je obotavljati. Odločila sem se, da mu vrnem uslugo, ker me je tolažil in sedla zraven njega. Pričakovala sem, da mi bo povedal zgodbo, kaj se je zgodilo njemu in njegovi punci. A bilo je nekaj čisto
drugega.

Vsakega lajka, komentarja in kritike bom vesela in vam bom hvaležna!
Lp,
P1