Ko sem prišla vsa srečna domov in odprem vrata nobenega ni bilo.
''Vita? Nika?'' vprašam.
Nič se ni zgodilo. Še enkrat vprašam, tokrat glasneje. Ni duha ne sluha o njiju. Nato grem vso hišo pregledati a naenkrat začutim, da me je nekdo prijel.
~
Nenadoma se zbudim v vozilu. Vse se mi vrti. Nato zaslišim glas...''Zbudila se je.''. Odprem oči in vidim, da sem v bolnišnici. Kaj se dogaja?
''Mami?Kje sem? Kaj se dogaja?'' rečem potiho.
''Max te je videl, da si padla.'' je rekla mami ki je sedela na stolu.
''Koliko časa je od tega?'' sem povprašala.
''Nekje 3 ure nazaj.'' je rekla.
''Kako to, da si tukaj?'' sem bila zmedena.
''Veš takrat, ko me je Nika vprašala sva šla z očetom samo nazaj k tebi. Preveč naju je skrbelo.'' je odvrnila.
''Bosta...zdaj že spet v Sloveniji?'' sem še dodala.
''Ja. Zdaj nimava nič.'' je rekla.
''Oprosti. Jaz sem kriva.'' sem začela točiti solze.
''Ljubica! Nikar nisi. Vem, da si žalostna, ker nisva uspela zaslužiti samo zgodilo se je in zdaj bomo že spet skupaj.'' me je potolažila.
''Okej. Pogrešala sem vaju!'' sem jo hotela objeti ampak me je preveč bolelo.
''Tudi jaz vas!'' je odvrnila.
''Kje je oči?'' sem vprašala.
''Z Niko sta v čakalnici.'' je odgovorila.
''Prideta?'' sem vprašala.
''Seveda, da bosta.'' se je nasmehnila.
''Pravzaprav, kaj se mi je zgodilo?'' sem skrbno vprašala.
''Max pravi, da te je videl, kako si skupaj padla. Takrat si se začela tresti in si si pretegnila roko. Mislim, da boš mogla imeti, kar dolgo časa gips gor.'' mi je razložila.
''Ov. Ali bom mogla biti tukaj?'' sem še povprašala.
''Jutri še. Odvisno od tebe, kako se boš počutila.'' je povedala.
Nenadoma se odprejo vrata in notri prideta oči in Nika.
''Očiiiii!'' nemočno vzkliknem.
Pride do mene in me močno objame.
Pogovarjali smo se. Zelo sem vesela, da sta se vrnila. Ampak na moje zdravje pa sploh nisem. Ohjoj!
Čez kakšni 2 uri je prišla večerja. Imela sem čokolino.
Mami je ostala pri meni. Ko je bila ura že osem se je odpravila domov in meni je ostalo dolgčas. Igrala sem se sama sabo ribice. Kmalu sem zaspala.
--
Naslednji dan sem se zbudila z zdravnico ob meni.
''Jutro! Si se zbudila? Te glava boli?'' je vprašala zdravnica Zidar.
''Hja.'' sem potiho rekla.
Eh, imela sem obupne sanje. Kmalu je po vratih potrkalo. Notri sta prišli...hihi Vita in Pia.
''Masaaa!'' sta vzkliknili.
''Bodite bolj mirne okej? Maša potrebuje še mir.'' je skrbno rekla mami.
''Bomo!'' smo rekle.
Itak smo se pogovarjale o vsem živem. Dokler v bolnico ni stopil zdravnik.
-------
Ojla!
Novi delll!
Lajkec in komentarček mi veliko pomenita! ;)
By!
Pom1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart: