Pisalnica
2. del: Nov začetek
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Moj odgovor:
Poprček 🧂
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zmagovanje
hej ni tako da bi imela težave z porazom le je. Pac meni se zdi da zmaga v športu je veliko bolj kot recimo zlato priznanje na šolskem tekmovanju in no jaz imam v soli ful dobre ocene in v športu sem ok ampak si želim bit boljša in zmagati. to se mi zdi tezava ker sem malo močnejsa amak no to je to. vesela bi bila ce razumete
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(42)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(59)
Nič posebnega , že vse vem.
(21)
