Še vedno se spomnim najinega prvega pogovora. Ko niso govorile le oči temveč tudi najina glasova. Bili smo na šolski ekskurziji. Smejal se je z prijatelji jaz pa sem se držala svoje najboljše prijateljice in vsa živčna pregledovala zapiske za predstavitev, ki je sledila ekskurziji. Še vedno se spomnim kako me je Lana hotela pomiriti a nič ni pomagalo. Bilo je obupno. Grabila sem se za lase in si poskusila vse zapomniti. Nato sem zagledala eno od prijateljic, ki se je pridružila skupini v kateri je bil on. Brez premisleka sem vstala. Ko sem stopila poleg prijateljice sem vedela, da me opazuje. Čutila sem njegov pogled na sebi. Ker nisem vedela o čem se bi pogovarjali sem prijateljici zaupala svoje skrbi glede predstavitve. Želela me je pomiriti a zares sem se pomirila šele, ko se je v pogovor vključil on. Nasmehnil se mi je in jaz sem se nasmehnila njemu. Po tem je bil on očitneje boljše volje in tako tudi jaz. Bil je najin prvi pogovor. No... Če odštejemo vse pogovore, ki sva jih pred tem imela na Snepu. A šele takrat se mi je zdelo resnično... Štekate? Nisem vedela, da bodo nekega dne lepi spomini boleli tako kot bolijo zdaj.

*****

Znesla sem vso prtljago v apartma. Šele, ko je bilo vse pospravljeno sem si dovolila podrobneje ogledati naše prebivališče za naslednjih štirinajst dni. V zraku je bil vonj po razkužilu in tla so bila sterilno čista. Stene so bile bele in v vsakem kotu stanovanja je bil lonec z monstero. V dnevni sobi je bila ogromna televizija in mehek moderen kavč. Videti je bilo udobno a vedela sem, da bom večino časa preživela zunaj na plaži ali ob cestah na kolesu. Brat in jaz sva si delila sobo. Kot vedno. Imela sva veliko zakonsko posteljo pokrito z najrazličnejšimi odejami in tudi za te sem vedela, da jih ne bom uporabljala. Edina stvar v apartmaju, ki sem jo zadovoljno opazovala je bila klima. Moja rešiteljica.

Posedli smo se za stekleno mizo in po njej razprostrli vso hrano, ki je nismo pojedli med vožnjo. Ostalo je nekaj piščančjih medaljonov, dva sendviča in posoda malih paradižnikov. Že ob pogledu na pregreto hrano se mi je obrnil želodec zato sem se izgovorila, da nisem lačna in z brisačo ter kopalkami pobegnila ven. Kolesa smo na mojo veliko srečo že spravili iz avta zato sem zagnala pedala ter se odpravila proti morju, ki je, kar klicalo po meni. Komaj sem čakala, da zaplavam. Nekje na sredi poti sem dobila spročilo Lane, ki mi je poslala snep na katerem se je smejala in proti kameri tiščala jagodni shake. Poslala sem ji srčka in še preden se bi dobro zavedala sem odprla lokacijo na Snapchatu. Prsti so samodejno približali Gabrijela in njegovo lokacijo. Njegov avatar se je nedolžno smehljal. Še vedno je bil doma. Aktiven je bil pred dvema minutama. In ne. Ne zaradi mene temeveč zaradi nekoga drugega. In to je bolelo, veste?
In zdaj vas moram nekaj vprašati, ker itak nimam pojma...
*i* Kako naj ga pozabim? *i*