hejj ze nekaj casa sem hotela napisati zgodbo a nisem imela poguma tako da zdaj vam jo s strahom in upanjem da vam bo usec objavljam ce vam ni usec mi prosim povejte in je nebom vec pisala spreminjala pa je tudi nebom ker je resnicna in opozarjam amater sem niti priblizno se nemore kosati s kakimi drugimi zgodbami iz pisalnice in povejte prosim tudi ce vam je usec in ce hocete nadaljevanje me je kar malo strah P.S. ni sumnikov ker jih nimam v tipkovnici zdaj pa zgodba

Nikoli neves kaj te lahko doleti...to sem kaj hitro ugotovila ze v vrtcu. Spomnim se ko sem bila stara 3 leta. Nevem kaj me je doletelo a je zal to da nisem znala govoriti naredil velik vpliv na mojo druzbo. Vecinoma sem bila s neko prijateljico. Nespomnim se je a vem kako ji je bilo ime. Bila je z mano kadar nisem imela nobenega, poslusala me je pa ceprav sem 10krat morala ponoviti vse kar sem povedala a je potrpezljivo poslusala. Bila je edina taka in jo se zdaj cenim res sem ji hvalezna za vse. A ko smo sli v solo je ni bilo vec… rekdo kdo me je se kdaj poslusal izivali so me ker nisem hotela riniti v tezave. Enkrat me je en udaril in so vsi govorili da naj ga nazaj in ker ga nisem so me izzivali da si ne upam in potem sem ga usekala. Takrat smo imeli res strogo uciteljico in sem dobila en in edini podpis. Ker je na sliki uciteljica napisala moj ime in zacetnico priimka in so se mi se cel dan posmehljivo smejali. Bolelo je zelo sploh ker sem se potem zacela sramovat svojega imena ampak noben ne ve zato... vecino casa sem prezivela v osamljenosti vcasih sem imela koga s komer bi se pogovarjala. Nekateri so se z mano pogovarjali samo kadar sem nosila majico z miki misko, zato mi je toliko pomenila ker je vsaj kdo govoril z mano saj so tudi vcasih ampak normalno redko ker me tako ali tako nihce ni razumel kaj govorim...