1. oprostite, da ste dolgo čakali na nov del.
2. ta del je zadnji (končno ne bom več imela slabe vesti, če ne bom natipkala dela).

VRNITEV

"Živijo" sem zaslišala nekje izza hrbta. "Ti si verjetno tisto dekle s katero sem govoril po telefonu." Pritrdila sem, nato pa mi je začel nekaj razlagati. Naj vam ga opišem. Ima vranje črne lase in njegove oči so tako temne, da se zdijo skoraj črne. Oblečen je v snežno bel pulover, kapuco pa ima poveznjeno do treh četrtin lasišča. Oblečene ima svetlo rjave hlače, ki so podobne kavbojkam. Na desni rami ima črn nahrbtnik. Obut je v črne teniske, pod roko pa ima rolko. Je eden višjih fantov.

Ravno se mi je predstavil, meni pa zazvoni telefon. Opravičim se mu, stopim korak stran in se oglasim. Z druge strani linije zaslišim jezen glas moje najboljše prijateljice. Sem ji mar pozabila omeniti, da danes ne pridem na najino popldansko druženje? Skoraj prepričana sem, da sem ji povedala. Začnem si grizti ustnico in z desno nogo brskati po pesku, ona pa se še kar naprej vztrejno dere v telefon. Telefon rahlo odmaknem od ušesa in stišam zvočnik. Ko mi končno da trenutek, da ji pojasnem situacijo, ji povem, da sem ji to že povedala in da je očitno pozabila. Takoj se zavem, da je bila to napaka in da sem jo samo še bolj razbesnila. V mislih si rečem 'oprosti, vem, da mi ne boš odpustila' in prekinem. Do minimuma stišam glasnost na telefonu, da me morebitni nadaljni klici ne bi motili. Ker jo poznam vem, da se še ne zaveda, da kriči v prazno.

Pristopim nazaj k sogovorcu, ki ga je čakanje očitno zdolgočasilo in je preverjal družabna omrežja. Obrnjen je bil v drugo stran in zato sem lahko jasno videla njegov nahrbtnik. Uzrla sem obesek, ki je v vsej črnini nahrbtnika prav razločno izstopal. Obesek je bil bleščeče modre barve. Prežel me je že znan občutek privlačnosti. Začutila sem praznino in si vedno bolj želela obesek. Želja je postajala vse močnejša in prevzemala moj nadzor. Z enim zamahom roke sem ga strgala iz nahrbtnika in življenje se je ustavilo. Kar naenkrat sem se zavedala, da živjenje te punce, ki sem bila ni moje življenje. Pred mano se je pojavil električno moder vrtinec, se upognil, jaz pa sem pogumno zakorakala vanj. Takoj ko sem po spuščanju skozenj spet začutila tla pod nogami se je življenje spet začelo. Kot bi dal televizor za nekaj časa na pavzo, šel na računalnik in pozabil na televizor, nato pa se spet spomnil nanj, ugasnil računalnik in spet šel gledat televizijo, le da veliko drugače in bolj zapleteno.

Ozrla sem se okoli sebe in srečna, da sem spet doma šepnila obesku "Hvala, vendar se mora tvoja pot tu končati." Z vso silo sem ga zabrisala na tla in ga pohodila. razletel se je in začudeno sem opazovala, kako je moder prah izginil, črepinje pa so se stopile v lužo in pronicale v asvalt. Takrat sem zares začela ceniti svoje življenje.

To je konec, vendar razmišljam, da bi pisala tudi drugi del.
L.P.
Tista