Oj!
Če koga zanima uvod si lahko prebere:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/morriganova-akademija
Zdaj pa je v akciji že 1. del.
...................................................................................................................

Larina
Končno sem se zbudila. Ura je osem in jaz sem še kar v pižami. Mami me je gotovo že klicala na zajtrk. Hitro se uredim in odhitim v kuhinjo.Za zajtk so jajca na oko. V kuhinjo vstopi moja setra in moj brat ki že visita na telefonih: danes objavijo imena 5 deklet in 5 fantov ki bodo postali novi člani Morriganove akademije.
Vsi otroci in tudi starši sanjajo da bi prišli na Morrigana.
Moja babica je imela sestrično ki je hodila na Morrigana. Bila je neverjetna ženska in ko je končala šolo je bila poklicna plesalka na trapezu. Neverjetno, kako se je njeno telo upogibalo. Babi mi je včesih tudi kazala njene slike.
"Hej!" se ujezi mama ko ju zagleda.
Moja mama je tudi neverjetna ženska. A včasih preveč vrjame. Še zdaj upa da bo prišla na Morrigana.
"Kaj je?" vpraša moj brat Jadej, ki ima mišičasto postavo in ognjeno rdeče lase. Seveda za njim letijo vse punce na šoli.
Vzame vilico in še vedno strmeč v telefon začne jesti.
V kuhinjo pride oči. Tudi on je na telefonu, saj je z Morriganom tako obseden kot drugi z nogometom.
Mamine oči se zabliskajo in ker vem da bo sledilo cukanje in kričanje na nedolžne, se hitro izgovorim in grem da po pošto.
Ampak da ti bodo ob tem pomembnem dnevu dovolili drugi člani družine umiru iti po pošto, bi bilo že kar čudno.
Sestra odpuli pogled od telefona, me prime za lase in potisne nazaj.
Moja sestra Sekera je leto starejša od mene, ampak je zelo suha in ima lepe ravne lase ki nanjo padajo v lepi temno rjavi barvi.
Porine me nazaj v kuhinjo in odide po pošto. Mama se je na srečo umirila.
Sekera pride nazaj razočarana. Ker ona in Jadej nista dobila možnosti za vpis je najbrž upala da jo bom jaz. Toda pisma zame ni. Tudi sama se razočarana.
Ko pojem se odpravim v svojo sobo in ko še stojim, nenadoma zaspim.

Nojej
Začelo me je boleti v kolenu. Še ena rana. Zakolnem in se odpravim naprej. Hitro moram priti do Močvirja preden sonce usahne. Ko pridem do njega je nasrečo še dovolj časa. Preskočim ga in hitim naprej. Končno pridem do brezpotja. Globoko vdihnem, zaprem oči in pred samotnim drevesom začnem govoriti. Govorim čudno sikajoče, pa vendar je to edini ključ za prehod med Kandekero in Svetom. Končno se odprejo vrata in hitro vstopim. Znajdem se v čudni sobi.
Je pravokotna in ima povsem bele stene. Na tleh leži dekle, stara ravno okoli 12 let. Je kar velika in ima zelo bledo polt. Njeni lasje so črni. Pretipam to bitje in ugotovim da je očitno v Onkraju. Gledam jo in nato me objame topel sen.
A to poznam in to je tisto kar je dekle spravilo na tla. Močno se uprem temu in začnem govoriti čudno besedilo ki odganja Onkraj. Ko Onkraj odlebdi z glasnim krikom, bitje na tleh ustane. Pogleda me in jaz pogledam nazaj.
Takrat se zavem kje sem.

.........................................................................................................................

Eko vesela bom komentarja in lajka.
Lepo bodite in hvala ker bereš
Zelie