hejjj tokrat je nov del mal hitreje hahhh<33 anyways zdejle nimam kej za razlagat tkoda jaa, dejmo kr zacet<3 ou ouuu btw se vedno velja tisto z vsevednim pripovedovalcem ne pozabite torej ko sta teli *b****b* bo zdej ne iz oci Scarlett… yeah torej gremo. plus pomojem bomo mel v tem delu vec sedanjosti kot kadarkoli prej, ker je pomemben datumm<333 ajaa pa naslovcek je ariana, sej boste se zvedl hahh, nekak se mi je zdel primeren🫶

*naslov**roza*16. DEEP BREATHS, HONEY*roza**naslov*

Ležim na tleh in nepremično gledam v strop. 27.2. Hrbtenico mi strese hladen občutek in preden se zavem, mi po licih že stečejo solze. Ne morem verjeti, da je minilo že 11 mesecev. Še en, pa je že celo leto ne bo več. Potrka na vrata. Hitro se spravim v sedeč položaj in poiščem računalnik, saj točno vem, kdo je, prepoznala sem trkanje. Trkanje, ki je samo pretveza, ker ne bo nikoli počakal, da mu rečem “Naprej.”

Ravno mi, izkušeni, uspe pritisniti *i*play*i* na naključni točki filma ‘The Fault in our Stars’, ko se vrata škripaje začnejo počasi odpirati. Vedno počaka točno 7 sekund, preden odpre, kar nikakor ni dovolj časa, da bi odpravila solze, je pa ravno prav, da ponaredim razlog zanje. Moj najljubši žalostni film.

James je zdaj v sobi. Gleda me s svojim nagubanim čelom, ko s hrbtom naslonjenim na posteljo, sede na tleh strmim v Hazel in Gusa na bencinski črpalki. Super, izbrala sem ravno pravi trenutek, tistega, ob katerem bi me tudi normalno že zvijalo od joka. Vidi računalnik v mojih rokah in sliši dobro znane zvoke filmske scene, a na moje začudenje se ne obrne in ne zapre vrat za seboj. Ne. Usede se poleg mene in tudi svoj hrbet nasloni na posteljo. Zaskrbljeno me pogleda.

Kaj se dogaja? Razžira me od strahu, da bo kaj omenil, ampak ga ignoriram. Zakaj bi sploh imel vstop v mojo sobo? Moram se začeti zaklepati, resno… “Lettie…” “Ma daj, daj, ti nisem mar že rekla, da me kliči Scarlett? Nisi si še pridobil statusa družinskega člana pri meni, veš?” Ne morem se zadržati. A v trenutku mi po licih steče še več solza, in takoj obžalujem, kar sem rekla. Seveda imam Jamesa rada. Skrben je, prijazen do mene in razen tega z vrati ne preveč vsiljiv. In, kar je najpomembneje, mami se počuti bolje, kadar je on tu.

Skremži se, jaz pa zakopljem obraz v svoje dlani. “Oprosti…” izdavim. “Oprosti, oprosti,” solze nočejo prenehati teči. “Saj veš…” “Vem, Scarlett, vem. Zato sem tu, ker vem, da tokrat nista samo Hazel in Augustus.” Skoraj se nasmehnem, ker mi bo čisto vedno hecno, kako vedno reče ‘Augustus’ in nikoli ‘Gus’. Vendar se ne. Preprosto zaprem računalnik in ga odložim na tla. Potem pogledam Jamesa.

V njegovih očeh zagledam tiho vprašanje. Počasi in očitno spustim in spet dvignem veke. Takoj, ko vidi moj znak, me potegne v medvedji objem. Ja, definitivno je bolje, odkar je z nami. Razume me. Še predobro. In pridobil si je status družinskega člana, o tem pač ni dvoma.

**********
*i*deep breaths, honey*i*
*i*there’s no more running*i*
*i*and there’s nowhere, nobody else that i’d rather be*i*
*i*with*i*

Hmm. Ariana Grande. Rekla bi, da je bila to vedno bolj Meghanina odločitev, ko je šlo za pesmi o ljubezni. Sama sem bila bolj za *i*drop dead*i*, *i*stupid song*i* ali pa *i*u+me=<3*i*. Olivia je imela najbolj sweet pesmi.

Ko je torej *i*nowhere, nobody*i* donela iz zvočnikov, sva z Meghan že opustili domačo nalogo tistega dne in pripravljali prigrizke v njeni kuhinji. Kmalu naj bi prišli ostali, pravzaprav že čez dvajset minut, in sploh še nisva začeli okraševati dnevne sobe ali naredili ožjega izbora filmov. Stekla sem skozi prehod in gor po stopnicah v Megino sobo. Prebrskala sem omaro in našla škatlo z okraski, ki sem ji jo prinesla teden ali dva nazaj.

Ko sem pritekla nazaj, je že zlagala sklede in skledice na nizko mizico v središču sobe. Odprla sem škatlo in začela pregledovati različne girlande in obeske. Ustavila sem se pri kronici z napisom *i*SWEET 16*i* in jo namestila Meghan na glavo.

Čez četrt ure je pozvonilo, in obe hkrati sva dvignili glavo in stekli do vhodnih vrat. Meghanina mlajša sestrica Alice je z zanimanjem opazovala dogajanje z vrat svoje sobe v prvem nadstropju. Nasmehnila sem se ji, medtem pa je Meghan že odprla in v hišo spustila nasmejano skupinico ljudi. No, tri nasmejane in enega ne preveč.

Con je zaskrbljeno obstal pri vratih, ko je Meghan ostale tri popeljala notri. “16 je velik rojstni dan!” sem slišala vzklikniti Chloe MacAndrew iz dnevne sobe. Gledala sem Connorja. “Je vse v redu?” sem vprašala. Počakaj malo. “Kje je *i*Sar*i*?!”

Connor je zavzdihnil in zmajal z glavo. “Še zjutraj je bila vsa navdušena. Saj si jo videla. Potem pa je pri biologiji -” Namrščila sem se. Biologiji? “Ja, samo jaz imam biologijo s Sar, peto uro sva jo imela. V glavnem, dvignila je roko in preprosto rekla: ‘Profesor, ne morem več.’ Začela je jokati in pobrala je svoje stvari. Tekel sem za njo, a je bila prehitra. Šla je domov. Od takrat je nisem videl.”

V glavi so se mi vrtinčile misli, ko je Meghan prišla nazaj iz dnevne sobe in naju čudno pogledala. “Lettie? Connie? Je vse v redu?” Potem je pogledala naokoli. “Počakaj malo. Kje je *i*Sarah*i*?”

*b****b*
*i*hej, ta crna, a ti mejbi ves, kdo je ukinu apartheid? pomoje bi ga mogl zapret u koncentracijsko taborisce, skupi s tabo pa teb podobnimi, loll ;)*i*

Ne bi se smela pustiti takim neumnim sporočilcem. Preprosto ne. Ampak, ko ti že tako ali tako prekipeva, ker te je med odmorom kakih pet ljudi poklicalo ‘nigga’, se je težko ne skrušiti.

Sarah je že dolgo časa sedela na osamljeni gugalnici na vrtu. Razmišljala je, kaj bi lahko naredila. Lahko se nikoli več ne bi prikazala v šoli. Ali pa bi se cela v nekaj zavila, da je ne bi prepoznali. Lahko bi mačeho prepričala, da jo prepiše na drugo šolo. Očetu je itak vseeno, samo da pride na Harvard. Toda ta načrt bi se ponesrečil, ker se Agatha vedno najprej vse pomeni z njim.

Zavzdihnila je. Lahko bi govorila s prijatelji. Ali s Conom, svojim čudovitim, sanjskim fantom, ki vedno zna rešiti vsak problem z nasmehom na obrazu. Njega so dejansko precej bolj zbadali. Vendar ni in ni se mogla pripraviti do tega, da bi na glas izrekla, kar je pisalo na tistem listku, in to jo je izropalo vseh možnosti pogovora. S komerkoli.

Pomislila je, da bi se lahko pogovorila s kakšnim drugim temnopoltim dijakom Schwarzove gimnazije. Ja, to bi šlo. Potem pa se je zamislila, *i*počakaj malo*i*. V prvem letniku sta bila samo dva - Kirly in Trevor O’Malley. Dvojčka. In ta dvojčka… Sta homofobna. Zelo. Zato sta jo že zdavnaj odpikala.

Spet je zavzdihnila. Res bi se morala pogovoriti s prijatelji. Mogoče celo z Meghan, čeprav *i*nje*i* še vedno ni čisto popolnoma sprejela kot prave članice njihove prijateljske skupinice.

*i*Počakaj malo*i*, je pomislila že spet. *i*Meghan!*i* Čisto je pozabila na njeno zabavo. Medtem, ko je tekla v hišo, se je prepričevala, da morda sploh še ni tako pozno. Povzpela se je po stopnicah in v svojo sobo. Toda - pred vrati jo je čakal oče.

“Sarah. Kam se pa tebi kar naenkrat tako mudi, po tem ko si tri ure sedela na vrtu za hišo?” *i*Tri ure?!*i* Definitivno je že tako pozno. “Ammm… Oče… Moram iti v knjižnico,” je bleknila. Njen oče ji ne bo pustil kar tako iti k prijateljem. Še posebej, če ve. Izmuznila se ji mimo njega v sobo. Sunkovito se je obrnil.

“Nikar ne misli, da se mi boš kar takole izognila, Sarah Lee Baker. Povej mi -” *i*Evo,*i* je pomislila Sarah. “Zakaj si danes iz šole prišla pol ure prezgodaj?” Ta vzvišen izraz na njegovem obrazu. Ni mogla več. “Kako pa sploh veš?! Tako ali tako te nikoli ni doma!” je izbruhnila in mu zaloputnila vrata v obraz. Stekla je do predala pod pisalno mizo in mrzlično brskala po njem, dokler ni našla majhnega ključa. Odpiral je vrata, roko je imel na kljuki, a bilo ji je vseeno. Še enkrat je zaloputnila vrata vanj in ga zbila nazaj. Zaklenila je.

Šele po petih minutah jeznega strmenja v prazno se je spomnila, zakaj je prišla gor. Iz torbe, ki jo je prej zalučala pod posteljo, je vzela telefon. Oči so se ji razširile v grozi, ko je videla številke. *i*19.03*i*. Zalučala je telefon v steno in se sesedla na posteljo. Prijateljem je uničila zabavo.

*b****b*
“Hmm… Sarah Baker? Morda sem pa res nekaj slišal…” John Mettler je bil srce tračev na naši gimnaziji. Sam jih ni širil, vsaj tako je trdil, a nekako ga je vedno vsaka govorica dosegla. “Si prepričan?” ga je nezaupljivo ošinila Chloe. “Pri toliko informacijah na dan se imena hitro izgubijo,” je razložila nam. Alex je vse opazovala kot nekakšen duh, nič ni rekel. Connor sploh ni več prisostvoval pogovoru; že dvajset minut je v veži neuspešno klical naokoli.

Sama sem le delno poslušala vse, kar so govorili. Z mislimi sem bila čisto drugje. Bi lahko Sar res znova postala žrtev rasističnih opazk, brez da bi mi temu namenili dovolj pozornosti? Bi jo to res lahko tako zadelo? Sarah je bila ena mentalno najmočnejših oseb, ki sem jih poznala, a njeno osebno življenje nam je bilo bolj ali manj neznanka. Vse, kar smo vedeli, je bilo, da sta se njena starša ločila, ko je bila v osnovni šoli, da zdaj živi z očetom, ki je zelo strog, in da nikoli več ne vidi mame.

Morda pa je bolj šibka, kot si mislimo, in to preprosto res dobro skriva pred nami? Res je, da je pogosto lahko ognjevita in odločna, vendar… Bi to lahko pomenilo kaj več? Bi se lahko doma spopadala z napadi jeze, agresije? Ali pa morda z žalostjo, celo depresijo? Možgani so mi delali kot nori.

“Haloo, Scarlett? Scarlett??” John me je gledal z zanimanjem, Chloe vprašujoče, Alex je bila namrščen in nekaj očitno razmišljala, Meghan pa mi je tleskala pred obrazom. “Sori,” sem izdavila in jih še enkrat premerila. “Kaj je?” Meghan se je zahihitala, John pa je z dvignjenimi obrvmi ponovil vprašanje. “Misliš, da bi lahko bila žrtev rasizma in da so ji napisali listek z nečim skrajno mejnim, zato je vstala in zapustila razred?” Zamislila sem se.

“Hm,” sem rekla, “pravzaprav bi to bilo čisto možno.” Meghan je razširila pogled ob tej trditvi, ampak Alex me je pogledal z nekakšnim razumevanjem. Pojasnila sem jim. “Morda Sarah izpade, kot da je super močna in samostojna. Toda o njenem življenju izven šole pravzaprav ne vemo veliko, in posledično mogoče ohranja skrivnost tudi glede česa o svoji pravi osebnosti. In le ena oseba je v tej hiši, ki to lahko potrdi.”

**********
“Prav imaš, Lettie,” reče Connor. “Pravzaprav o njej ne vemo veliko. Ne vemo nič o njenem domačem življenju in pravzaprav tudi nič o njenem odnosu s Kitom. Ne poznamo njenih staršev in tudi John in Chloe ne želita z nami govoriti o njej, kaj šele o njene ljubezenskem življenju. Morda pa ima velike težave.”

Sedimo v moji sobi. Pogovarjali smo se o Meg, ker, logično, ampak potem smo nekako prišli na drugo temo. Sprašujem se, koliko resnice je v tem, kar pravi Con. Bi lahko imela težave v družini ali v ljubezni? Kdaj je sploh nazadnje bila s kom v zvezi?

“Fer,” odgovori Sarah. “Rosette je trd oreh. In ne moremo sklepati, da nima problemov, kot jih imamo mi. Morda je šla narazen s tipom, ali pa ji je umrla babica. Ampak iskreno mi je vseeno. Kljub vsemu se obnaša kot pravi hudič.” Toda Connie ima prav, pomislim. Morda res preživlja nekaj težkega. Morda je že dolgo *i*pred*i* Meghanino smrtjo preživljala nekaj težkega…

*********
Kot da vsa drama s Sar ne bi bila dovolj, sta me John in Chloe ves večer spominjala na Rosette. In kot da tudi *i*to*i* ne bi bilo dovolj, je okoli devetih Chloe zazvonil telefon. *i*Rosette*i*. Pogledala sem Meghanino in Rosino skupno prijateljico v obraz, in pogledala me je nazaj. Rahlo se je nakremžila, toda potem je vstala, se oglasila in odšla v drugo sobo, in slišala sem jo samo še reči: “Rose? Hej, si ok?”

*b****b*
“Kaj je narobe?” Chloe je zvenela resnično zaskrbljena, a Rosette je bila prepričana, da bi ji bilo vseeno, če le ne bi slišala njenega hlipanja na drugi strani linije. A v tem trenutku ji je bilo vseeno, koliko zaupanja vredna je njena ‘prijateljica’. Ni mogla več. Morala je dati to iz sebe. “Lo…” je spravila iz sebe z od joka raskavim glasom, “kje si?” V ozadju je namreč slišala pogovor večih ljudi. “Amm…” je oklevala ona, “umm… mami ima rojstnodnevno zabavo,” je bleknila, in vedela je, da laže. Poznala jo je. “Chloe, kje si?” Slišala je vzdih. “Pri Meg, okej?” ji je živčno odgovorila.

Zaprla je oči in nekaj sekund globoko dihala. Ni več vedela, kaj naj. Je res dobro, da se zaupa prijateljici, ki se še vedno druži s takimi ljudmi, kot je Meghan Reynolds? Oklevala je. Potem pa je iz druge strani zaslišala grizenje nohtov, zvok, ki ga je dobro poznala, in to je v njej nekaj premaknilo. Vdala se je. “Saj si na samem, ne?” je še preverila, preden je začela. Kar začutila je, kako so se Lo sprostila ramena.

“Seveda,” je odgovorila, “seveda sem na samem.” In Rosette se je spet skrušila. Sploh ni vedela, zakaj, solze so preprosto drle iz nje. “Rose?” je skrbelo Chloe. “V- v redu sem. Samo…” “Samo kaj?” “Samo… Eduard, Lo, Eduard… Kiera Hansen…” “Kiera?! Kaj hočeš povedati s *i*tem*i*, draga moja?!”

Rosette se je skoraj nasmehnila. To je Lo, ki jo je poznala. *i*Lolo*i*. Njena najboljša prijateljica (zdaj edina), ki ji vedno stoji ob strani in ki *i*definitivno*i* ne mara takšnih bejbik, kot je Kiera Hansen iz tretjega letnika. Mimogrede, kaj ti sploh mora biti, da se zapleteš z mlajšimi od sebe? Kakšna koklja.

Potem pa ji je realnost nehala dovoljevati, da se je izogiba, in jo s spretno dlanjo kresnila po licu. *i*Mlajšimi od sebe…*i* Eduard. Njen Eduard, ki se mu je zvečer tako mudilo domov… Kot strela z jasnega so se ji iz ust vsule besede in prijateljici je povedala vse. Od povabila do trenutka, ko je beli Camaro odpeljal z dvorišča hiše Brownovih, kot bi se vozniku neznansko mudilo.

“Hm… neznansko se mu je mudilo domov?” je na glas razmišljala Chloe, kraljica razmerij. Nenadoma je ostro zajela sapo. “Kaj? Kaj je?” je zanimalo Rosette. “Ojoj,” je izdavila Lo. “Si prepričana, da je šel *i*domov*i*?” Rosette se je zameglilo pred očmi. Težko je dihala. Prevara - prvo noč? Tega še ni doživela. Sploh si ni mislila, da bi lako na svetu obstajal človek, ki bi bil tega zmožen. Izkazalo se je, da ga je imela ves čas pred nosom.

“Hej… Rose… Dihaj. Okej? Samo dihaj.” Besede so prodirale skozi močno utripanje srca v njeni glavi. Počutila se je, kot da se bo vsak čas razpočila. “Dihaj.” “Ne morem!” je zakričala. “Ne morem nemoremnemo-” “Poskusi.” Poskusila je. Ustavila se je - zajela zrak - ga izdihnila. Zajela - izdihnila. Zajela - izdihnila. Glasno utripanje je postajalo tišje in spet je lahko dihala. “Tako.” je zaslišala glas iz telefona. “Hvala ti, Lolo,” je rekla in začutila nenadno potrebo po objemu.

“Počakaj. Katerega smo danes?” Nenadoma se je nečesa spomnila. “Triindvajsetega decembra,” je odgovorila Chloe. Rosette je bila že na nogah. “Je John tudi tam?” je vprašala. “Kje? Pri Meghan? Ja, je. Zakaj?” “Prihajam.” Obuvala si je čevlje. “Počakaj - kaj? Ne, Rose, ne, res ni dober trenutek…” Toda ona je že prekinila klic in zapirala vrata za seboj.

*b****b*
Chloe se je vrnila iz kuhinje z zaskrbljenim pogledom na obrazu. “Kaj? Kaj je, Lo?” je zanimalo Meghan. “Amm…” je oklevala. Počasi mi je prekipevalo. Sem vedela, da ni dobra ideja, da povabimo Johna in Chloe. V tistem trenutku res nisem bila pri volji, da bi se pogovarjala o Rosette - bil je *i*Megin*i* dan. Poleg tega - reševali smo druge probleme. Prave probleme.

“Oprostita, ampak zdajle smo se pogovarjali o Sarah.” Meghan me je pogledala. Potem je pogledala nazaj h Chloe. Tej se je obraz namrščil. “Tudi prav. Oprosti, Scarlett.” Usedla se je in od takrat naprej nenehno pogledovala na telefon, a rekla ni več nič.

Ravno se je v dnevno sobo vrnil Connor, ko je pozvonilo. Vsi smo se spogledali in vsem so se zasvetile oči. Sarah! Potem pa sem s kotičkom očesa zaznala Chloe. Ni bila nadušena. Z odsotnim pogledom je strmela proti vratom in zmajevala z glavo. Začudeno sem jo pogledala, Meghan pa tega ni opazila. Stekla je k vratom.

S širokim nasmehom je odprla vrata, a ko je zagledala, kdo stoji pred njimi, se ji je čeljust povesila. Zazijala je. Neznane roke so se ji obesile okrog vratu, in še preden sem prepoznala razmršene rjave lase, sem zaslišala znani glas, ki pravi: “Vse najboljše, punca! Ne morem verjeti, da si zdaj tudi ti šestnajst!”

Z Alex in Conom smo se le spogledali, John pa je začudeno vstal in se odpravil proti vratom. “...Rose? Kaj pa *i*ti*i* tukaj?”
__________________________

soo yeahhh, toj too<33 umm lemme know kaj si mislte, tut ce ni pozitivno, tkoda ja. tlele mi sestrca tezi, ker hoce, da se z njo igram karte, tkoda bo to vsee hah. umm kdo je James pa zaenkrat se ostaja skrivnost uuu<33 se beremoo
lysm, vasa piki xx