Pisalnica - Ne bodi prepozen - čas ne čaka 9. del

Pozdrav.
Že 9 del. Uživajte.

Prišepal sem do avta. In vzel Pliška. Skupaj sva se zadrževala, da ne bi jokala. Vse me je zelo bolelo. Ko smo prispeli v sirotišnico tako lepo rečeno:"Moj dom". Sem Camili pokazal modrice. Njena usta, so se na široko odprla, in prvič sem jo videl jokati. Objela me je in mi namazala modrice z hladilno kremo. Inato me je pustila samega v sobi. Žalostno, sem gledal očkovo in mamino fotografijo. Spomnil sem se na dnevnik. Bral sem ga in pisalo je da, je Steven ukradel očetove zapiske, in jih predstavil javnemu odboru za znanost in kulturo, kot svoje. Vendar jih odbor ni sprejel zaradi velikih pomankljivosti in neumnosti, ki jih je oče zanalašč napisal, saj je dvomil o Stevenovem prijateljstvu.
"A, zato strani mankajo" , sem pomislil.
"Steven jih je ukradel," sem jezno rekel. To torej hoče Samantha od mene, dela se prijazno, da bi mi ukradla formule in zapiske za odprtje Črvine. Zakaj so ljudje tako zlobni, zakaj mislijo samo nase, sem se spraševal. Prišel je večer, pretihotapil, sem se skozi okno in se šepajoče privlekel do gokarda. Odpeljal, sem se, z menoj je bil pliško na sovoznikovem sedežu. Prispela sva. Vrata so bila zaklenjena. Odprl, sem jih in vstopil. Samanthe ni bilo. Začel, sem in odprl črvino. Tokrat sem dodal več vodika in ostala je odprta. Vstopil sem vanjo. To je bila dvorana polna spominov. Na vsaki strani en spomin. Dolgo sem taval po spominih. In videl par nerodnih dogotkov iz očetovega življenja. Taval, sem in končno našel dan nesreče. Vstopil sem v ta spomin. Oče in mama, sta se vračala iz trgovine. Vsedla, sta se v avto in se peljala po mestu. Na njihovi poti je bil semafor. Gorela je zelena luč. Oče je zapeljal. In v njih se je zaletel avto, ki je zapeljal čez rdečo luč. Trk je bil usoden za moja starša. Pogledal sem v avto, ki se je zaletel v niju. V njem ni bilo nikogar. Prazen avto, se je zaletel v moja starša. To ni možno. Začel sem jokati. To je tako grozno videti.
Vrglo me je iz črvine.
Vsedel sem se v kot. In razmišljal. Slika trka se mi je vrtela v glavi. Trči in koščki stekla letijo vsepovsod. Mami in oči sta vsa poškodovana. Steklo imata v laseh. Grozota. Le kdo je bil v vozilu. Zakaj je izginil. Prazen avto iz 90-ih ne more voziti sam. To ni mogoče. Ugotovil bom kdo je bil v avtu. Sem rekel plišku.

Hvala da ste to prebrali.
LP,
Bego