Hej! Odločila sem se, da začnem pisati zgodbo, ki mi je že dolgo v glavi. Pišem prvič, zato bi bila zelo hvaležna za komentarje in vsako pomoč.

»ALICE MARIE SMITH! Da se mi ta hip prikažeš dol!« zaradi tega glasu, odmevajočega v moji glavi sem takoj poskočila in v kriku budna sedela na postelji. Preplavili so me spomini na prejšnjo noč in skoraj sem zajokala, vendar sem se vzdržala, hitro vstala iz postelje in se oblekla, ter v najkrajšem možnem času poskočila po stopnicah, saj sem vedela, kaj bi bilo, če ne bi. Vstopajoč v kuhinjo sem molila, da je oče danes dobre volje, ko pa sem zavohala že znan vonj alkohola, je upanje splahnelo. Lahko bi vedela, da je po včerajšnjem večeru zagotovo pil. Moj ljubljeni oče, Gary Smith, je sedel na stolu za majhno mizo v najini skromni kuhinji. Čeprav je imel 46 let jih je kazal mnogo več. Zaradi njegovih sivih las in močno zgrbančenega obraza, bi lahko bil nič kaj prijazen dedek. V rokah je držal prazno steklenico piva, po neobriti bradi pa so mu tekli ostanki tekočine. Iskreno se mi je gnusil, a nisem imela druge izbire kot da živim z njim.

»Takoj začnem pripravljati zajtrk oče.« sem vljudno rekla. Naučila sem se rokovanja s takimi situacijami. Ko sem pred njega položila krožnik z umešanimi jajci in hrenovkami sem si oddahnila. Nič kazni za danes. Pojedel je in odšel, jaz pa sem pospravila in se pripravila na šolo, ko me je preplavila ostra bolečina v spodnjem delu trebuha. Vedela sem za kaj gre, a sem samo ignorirala. Nisem želela čustvenega izpada, morala sem v šolo.


V sobi je stalo veliko ogledalo in zagledala sem se v svoj odsev. Sama sebi sem priznala, da vseeno nisem tako grda. Obraz so mi uokvirjali čudoviti, gosti, svetlo rjavi kodri, ki so mi segali do srede hrbta. Bila sem zelo ponosna na sijoče safirno modre oči, ostre poteze svojega obraza in polne živo roza ustnice. Ko je mama še živela, mi je vedno govorila, da ne potrebujem ličil, da me je naličila že narava. Pogledala sem po svojem telesu. Bila sem suha, a z oblinami, ki so pritegnile veliko občudovanja fantov in zavisti deklet. Edino kar me je zelo motilo na meni so bile brazgotine in modrice.
Po urejanju in nanašanju veliko pudra na obraz, da bi skrila modrice, ki jih je zadal oče, sem stopila ven in hladen zrak me je preplavil. Globoko sem vdihnila in začela pot v šolo. Imela sem dva razloga, da sem hodila peš. Prej bi odšla iz hiše in kasneje bi se vrnila domov. V srcu sem dobro vedela, da mi je to mesto vse prej kot dom. Zavzdihnila sem in se kmalu znašla na šolskem parkirišču.


Takoj sem opazila, da je nekaj drugače. Pred šolo je bil parkiran povsem nov avto, ki ga še nikoli ni videla in hitro sem se spomnila, da mi je Katy včeraj povedala o tem. Novi ljudje na naši šoli. Kako vznemirljivo. Zavila sem z očmi, ko sem pomislila na vse trače o novincih, ki jih razširjajo nekateri. Ko sem bila od vhoda oddaljena le še kakšnih nekaj metrov, me je od zadaj nekdo zavil v močan medvedji objem. »Katy! Spusti me, ne morem dihat!« sem komaj rekla. Moja najboljša prijateljica me je spustila in me pogledala. Imela je zelo dolge oranžne lase, ljubke pegice in ledeno modre oči, ki so vedno imele iskrice. »Danes je dan Alice! Prišli so novinci! Nisi niti malo navdušena?« je vprašala, »Seveda sem Katy! Zanima me kakšni so. Mislim, kaj če…«nato me je nekdo prekinil »Nikogar ne zanima kaj misliš Smith.« je dobesedno pljunila oseba, ki sem jo sovražila najbolj na svetu (razen mogoče očeta), »Resno, kaj, če bi vedve umaknili svoji pojavi stran in dali prostor pomembnejšim od vaju.« je nadaljevala Caroline Williams, moja in Katyina sovražnica od vedno. Zraven pa se je neumno hihitala njena najboljša prijateljica Bianca Taylor, enaka kača kakor Caroline.
Želela sem nekaj reči nazaj, a me je Katy prehitela, »Pusti Al, imava veliko boljše stvari za počet, kot prepiranje s tema kravama«. Zaradi njenega komentarja je Caroline zaripla v obraz, a preden bi lahko izbruhnila, sva s Katy odšli v šolo. »Pridi, kmalu bo zvonilo«, sem rekla in napotili sva se v učilnico.

To je prvo poglavje in ni ravno nevem kaj, ampak z nečim moram začeti zgodbo, tak da... Upam, da vam je bil začetek všeč, hvaležna bom vsakega ljaka in komentarja, prosim povejte, če zgodbo sploh nadaljujem.:grinning: