*i*tuki na zacetku je se prvi deu, da boste lahk prebrali ce se ne spomnite vec dobr<3*i*

Prižgala sem luč v temni sobi. Svetloba me je za hip zaslepila, toda hitro sem se navadila na rahlo pobliskavanje v glavi. Odprla sem majhno beležko, ter si vanjo hitro zapisala nekaj besed. Nato sem začela risati.
"Jess, prosim, pridi že enkrat dol. Z večerjo te čakamo že več minut!" mi je navzgor zavpila mama.
Globoko sem vzdihnila in zaprla majhno beležnico. S težkimi koraki sem stopala po zaprašenih stopnicah. V leseni ograji, ki sem se je držala sem čutila utrip - da, ta les je bil nekaj posebnega. V kosteh sem čutila energijo, ki jo oddaja. Ko sem prišla v skromno opremljeno kuhinjo sem se usedla na majhen stol. Pod mojo težo je nevarno zaškripal.
"Hej, Jess," se mi je nasmehnil brat. Nad maminim ropotom je le rahlo zavil z očmi. Pomežiknil mi je, nato pa vilico zapičil v jajce. Sama sem si na krožnik nadevala nekaj solate ter kos hrenovke. Med žvečenjem hrane sem pogledovala k mami, ki je zmedeno korakala sem ter tja po kuhinji.
"Mami, kaj je narobe?" sem jo zaskrbljeno vprašala. Ni delovala preveč dobro.
"Ta hiša... Živcira me. Nekaj ni v redu z njo."
Sama sem to vedela že nekaj časa. Nihče ni vedel za to, tudi Adrian ne. S tem nisem želela obremenjevati mame, ne brata, saj sta imela že sama dovolj skrbi. Dedkova hiša je bila stara, a kljub temu se mi je zdelo, da je v njej življenje - v slabem pomenu te besede. V hiši sami si nisem želela nobenega življenja.
"Ah, to si le domišljaš," sem se trudila zveneti brezskrbno. Z žlico sem zajela nekaj soli ter jo potresla po solati. Mama se mi je v odgovor le nasmehnila.
Takoj ko smo vsi pojedli sem brez besed izginila nazaj v svojo sobo. Zopet sem odprla majhno beležnico na strani, kjer sem prej končala. Sliki sem dorisala še nekaj črt. Ko sem si risbo ogledala, je izgledala precej dobro.
Po prstih sem se nato odpravila do kopalnice. Na straniščni školjki je bil odtisnjen zanimiv znak: majhna lisica. Znak se mi je zdel znan, kot, da sem ga že enkrat prej opazila. A to sem spregledala. Slekla sem se ter stopila pod toplo vodo. Občutek topline se mi je razlezel po celem telesu.
Ko sem stopila izpod tuša sem se hitro obrisala v puhasto belo brisačo. Kolikor hitro sem mogla sem odšla iz temačne kopalnice.
V sobi sem naenkrat zaslišala šelestenje listov. Ne, to ni bilo navadno šelestenje. Bilo je nekaj več. Šelstenje sem razumela. Šumi so se skladali v besede, besede v stavke. Nič ni imelo smisla. Bilo je, kot, da bi sanjala. Kot, da so bile to le sanje, ki so se mi že nekajkrat ponovile. Skušala sem razvozlati nesmiselne povedi, a sem hitro obupala. Nič ni imelo smisla. Ne črke, ne besede, ne povedi. Toda občutek sem imela, da je za tem več kot le nekaj nesmiselnih stavkov. V želji, da bi razvozlala uganke brez smisla sem na stežaj odprla majhno okno. Zazrla sem se skozenj v daljavo. V vse smeri se je razprostiral gozd, ki mu ni bilo videti konca.
Naenkrat je skozi okno priletel papirnati list. Ravno dovolj velik je bil, da je lahko priletel skozi moje okence. Ne da bi razmišljala, sem papir razgrnila ter prebrala besedilo. Pisalo je:
Jess,
Seveda je zgodovina že določena. Je, kakršno smo jo ustvarili. Toda ti si oseba, ki jo lahko spremeni. Izbrana si bila. Samo ti lahko spremeniš nekaj v svetu. Če ne boš storila tega, bo vse propadlo. Le ena oseba je ključ. Samo ena oseba je zmožna popraviti to. To nisi ti, Jess. To osebo boš morala najti. Če je ne boš našla, je konec. Konec bo. Če ključ izgubiš pred ciljem, te čaka konec. Vse tvoje čaka konec.
Lahko se predaš, lahko obupaš. Lahko odnehaš, lahko se jočeš. Toda to ničesar ne bo spremenilo, Jess. Edina si, ki lahko najde ključ. Edina, ki je bila izbrana. Edina, ki lahko izniči vse slabo.
Edini nasvet, ki ti ga lahko dam je ta: išči s srcem, draga. Srce te bo vodilo. Če ga boš poslušala boš ključ našla.
Ob prvi krvavi luni se vidiva na majhnem hribčku. Sklepam, da veš kje je ta kraj. Bodi tam točno ob polnoči. Se vidiva,
Amelia.
S tresočimi rokami sem se naslonila na majavo mizico. Noge so se mi šibile. Za trenutek sem zaprla oči. Nisem mogla dojeti tega, kar je pisalo. To je bilo... Bila je napaka. Ne, to ni bilo zame. A vendar je bilo. Nisem vedela, kaj naj bi to pomenilo.
"Jess, si dobro? Pojdi počasi v posteljo!" sem zaslišala mamin čisti glas.
"Prav, samo še to preberem!" sem zavpila.
List sem še enkrat dobro prebrala. Vsako besedo posebej sem analizirala v možganih. Ko sem ga odložila na mizo sem ugasnila luč in sobo je zagrnila tema. Ne bom ignorirala pisma. Krvava luna je jutri.





*i*drugi deu:*i*

Sončni žarki so me pobožali po licih. Odprla sem oči ter nekajkrat pomežiknila, preden so se moje oči navadile na jutranjo svetlobo. Prva misel, ki mi je švignila skozi možgane je bila povezana s skrivnostnim listom, ki je zvečer priletel v mojo sobo. Krvava luna bo nocoj. Dobro se moram pripraviti.


"Kje si pa hodila tako dolgo? Čisto vsak dan te čakamo z vsakim obrokom posebej," je bilo prvo kar sem slišala, ko sem stopila v kuhinjo. Mamine oči obdane s podočnjaki so izdajale, da ponoči ni spala veliko.
"Ah, oprosti," sem tiho dejala. S prikritim vzdihom sem se usedla na svoj stol ter počakala na jajca, ki so se pravkar pekla v ponvi. Adrian je sedel nasproti mene. Zazrl se je vame z velikimi zvedavimi očmi. Pogled sem mu vrnila, a ni bil iskren. Skrivala sem pred njim. Nihče ni smel vedeti.
"Kako sta spala?" naju je mama vprašala, ko smo pospraviki ostanke hrane.
"Dobro!"
"Kot ponavadi," sem se zlagala. Mami nisem želela povzročati dodatnih skrbi, saj smo že tako težko krmarili skozi mesece. Ampak šlo nam je. Zmogli smo.


Dan je minil kot bi mignil. Večer se je nezadržno bližal, s tem pa tudi polnoč, čas mojega odhoda. Nisem vedela, kaj naj si o vsem tem mislim. Bila sem izbrana. To sem sedaj razumela. Pa vendar... Zakaj jaz? Zakaj so izbrali mene? Tega nisem razumela. Mogoče pa tudi nikoli ne bom. Želela sem si le vedeti, zakaj delam to. Zakaj se v sebi ubijam za nekaj, česar sploh ne poznam. In želela sem vedeti, zakaj so izbrali mene?
Na koncu je bilo vseh vprašanj v moji glavi preveč. Z glasnim vzdihom sem se vrgla na posteljo. Vedela sem, da ne bom mogla zaspati. Bom pa gledala v strop in čakala. Bolje kot nič.
Ure so minevale prekleto počasi - ko se je zdelo, da je minila že cela ura je minilo komaj deset minut. Toda neomajno sem oči držala odprte ter budno stražila. Od takrat, ko sem v roke dobila list papirja sem vedela, da tukaj nisem več varna. Nekdo me je opazoval, nekdo je vedel kdo sem. S tem ne mislim le moje zunanjosti, temveč tudi notranjost. Zdelo se mi je, da me opazujejo. Ta občutek me je sicer preganjal že od vsega začetka, že odkar smo se vselili. A takrat si ga nisem znala razlagati. Sedaj pa sem dobro vedela.


Medtem ko sem razmišljala je čas mineval hitreje. Kar naenkrat je bila ura enajst. Nato pol dvanajstih. Takrat sem se začela pripravljati. Tiho sem prižgala luč v majhni sobici. Nato sem odprla garderobno omaro ter izbrala primerna oblačila. Oblekla sem se v preprosto trenirko, ki ni izdajala ničesar o moji osebnosti. Temno rjave lase sem si spela v visok čop na glavi. Skoraj sem že odprla vrata svoje sobe, ko sem se spomnila. Iz predala moje pisalne mizice sem hitro pobrala žepni nož in si ga zatlačila v žep. Nikoli ne moreš biti preveč previden, toda upala sem, da ga ne bo treba uporabiti.
Stopila sem iz tople hiše, na hladen zrak. Veter mi je bičal v obraz tako močno, da sem komaj dihala. Ko sem previdno stopala skozi gozd, se mi je zdelo, da vsa drevesa šepetajo moje ime. Da dihajo zame. Tega občutka se nisem mogla znebiti, dokler nisem prišla do majhnega hribčka. Bila sem tukaj. Tukaj in zdaj, pripravljena na vse. Začuda me misel na to, da sem končno prispela ni strašila - ravno nasprotno. Počutila sem se, kot, da bi že leta čakala na ta dogodek. Takoj sem pogledala na majhno uro, ki sem jo imela priklenjeno na roki. Imela sem še pet minut. Usedla sem se na mehko travo ter se zamislila.


Naenkrat sem na sebi začutila hladno dlan. Skočila sem pokonci ter se zazrla v obraz neznanki. Obraz je imela zakrit, videla sem le njene svetleče oči. Izgledale so tako... Žive. Polne življenja.
"Živijo, Jess," je dejala ženska. Njen glas je bil trd, a ne sovražen.
"Ž-ž-živijo," sem izdavila. Slišala sem bitje svojega srca. Plitko sem dihala, ko se je ženska nagnila bližje k meni.
"Jaz sem Amelia. Sem varuhinja vseh ljudi, živali, rastlin. Sem varuhinja vseh živih bitij."
Preden bi uspela reči karkoli je Amelia nadaljevala.
"Sprašuješ se zakaj si izbrana ti? Edina si, ki ima to zmožnost, ki je drugi nimajo, Jess. Edina lahko ustaviš demone," je dejala. Njen trdi glas se je omehčal. V njenih očeh sem zaznala sled otožnosti, ki ji je kot temna senca pobliskavala v njih.
"Demone...? In sem tudi edina, ki lahko najdem tudi tisto osebo, ki je ključ?" sem z zanimanjem vprašala. Amelie se nisem več bala. Vsaj zaenkrat ne.
"Ja, tako nekako je," je žalostno dejala. Otožnost se je sedaj že jasno videla.
"Prav. Sprejmem nalogo. Ne obljubim, da jo bom opravila. A potrudila se bom. Obljubim," sem tiho dejala. Ko sem se obrnila proti njej se je rahlo smehljala.
"Natančneje ti bom razložila jutri. Pojdi sedaj lepo spat. Se vidiva!"
Obrnila sem se, da bi odšla. Toda v tistem trenutku se mi je zvrtelo. Močno, zares močno. Komaj sem se obdržala na premraženih nogah. Prišel je še en sunek, tokrat močnejši. Bolečina mi je rezala telo na pol. Padla sem. Vpila, jokala. Videla sem jih. Videla sem njihove šape, ki so se stegovale po meni. Njihove oči, polne zlobe in sovražtva. Hoteli so me ujeti. Ubiti. A moja trma je bila poplačana. Nisem se zlomila in vdala.


Ko sem se zopet zavedla sem ležala na mokri travi. Ob meni je klečala Amelia.
"To je bilo le opozorilo, Jess. Vsako naslednje bo močnejše."



*i*javite ce zelite da vas obvescamm :)*i*