"Prvič opazim, da se tako vedeta nekaj dni pred polno luno" protestiram in se še vedno sumničavo oziram od enega do drugega. "Si bila pač manj pozorna" me na kratko zavrne mama. "Takšno obnašenje se hitro opazi in vem, da je prvič". Tišina. Kar malo me je streslo, ko sem ugotovila kako sem se pogovarjala z starši. Brez besed sem vstala od mize in odkorakala proti stopnišču. Pred tem se mimogrede odložila umazan krožnik na pult zraven umivalnika. Z levo nogo sem že stopila na prvo stopnico. "Kaj je to?" sem se vprašala in stopila nazaj dol. Na dvorišču, morda na cesti je nekaj prav grdo padlo in za tem je še nekdo prav grdo zaklel. Skomignila sem z rameni, "najbrž spet razgrajajo sosedi"
V sobi sem se preoblekla. Zaslišala sem, da sta starša odšla v službo. Takoj, ko je avto speljal z dovoza sem jo ucvrla na igrišče in se tam zadržala precej časa. Opazovala sem naravo in se spominjala sanj. Še enkrat bi rada videla tisto ptico sem si rekla in se jo poskusila spomniti. Vem le, da je bila ognjenordeča. "Na tvojem mestu bi šla domov" mi je nekdo zašepetal na uho. Sunkovito sem se obrnila in zagledala Loro, ki se je zadovoljno režala. Na koncu mi ni preostalo drugega in sem res počasi odšla.

Do konca dneva sem brala noro dobro knjigo, saj je zunaj začelo prav nemarno liti. Za kosilo sem na hitro dala v usta nekaj žlic juhe, ki jo je mama pripravila zjutraj in nama naročila, da si jo pogrejeva.
Kot vedno sem se tudi tokrat namrščila ob pogledu na Loro in kavč. Groza.

Ko sem si po dolgiiii večerji umila zobe sem legla, ampak oči nisem zaprla. Nekaj me je grizlo. Nisem vedela kaj. Nekaj se mi je zdelo znano. S to mislijo sem zaspala v spanec brez sna. No, tako sem vsaj mislila, dokler...

*i*Obula sem si čevlje in odprla vrata. Zunaj je zelo pihalo in malo je kapljalo. Tekla sem po ulici navzdol in čimprej zavila na levo. Nisem se mogla ustaviti in sem tempo samo še povečala. A, zakaj sploh tečem? Kar na enkrat sem se ustavila in prisluhnila.
"Nad gladino vsake vode,
kjer drugačni smo doma,
mi imamo moč glasove,
ki ponesejo te tja.
Tja do konca te obale,
vse do drugega sveta"
Nekaj me je vleklo naprej. Glasovi so prihajali iz smeri obale. Ko sem tekla mimo hiš je marsikateri pes besno zalajal in se poskušla iztrgati roki vrvi. Brez pomisleka sem stekla v smeri nasproti pomola, ko...
"Pa kaj ti je?!" sem zarenčala in se poskušala izviti iz prijema osebe za mojim hrbtom. "Isto bi jaz lahko vprašala tebe" se je -vsaj zdi se mi- nasmehnila in me posadila na klop. "Kdo si?" sem jo vprašala in jo s pogledom premerila. "Evanna Mcwilliams" je rekla in obraz se ji je v soju mesečine prijetno zalesketal, njeni blond valoviti lasje, pa so dobili čudovit pridih. "Jaz sem Ashia Nanvarro" "Vem. Iskala sem te" je prikimala. To me je osupnilo, a sem bila tiho, da bi izvedela kaj več. "Vidiš luno? Vedeli smo kaj se bo zgodilo in poslali so me, da te zaščitim..." "Pred čim?" "Pred pesmijo morskih ljudi" je zavzdihnila in nasmeh se ji je razpotegnil preko celega obraza.*i*

Zbudila sem se. Na klopci. Ob morju. Sprva sem bila zmedena, a ko sem ob sebi zagledala žensko iz sanj sem se pomirila. Kriknila sem. Vsekakor se nisem pomirila! Če sanjam, da sem prišla sem in sem se tukaj res zbudila, ni v redu! "Evanna?" sem jo poklicala in jo stresla. Zbudila se je. "Ja?" "Kaj počnem tukaj?" "Sledila si pesmi morskih ljudi...Pa saj sem ti že povedala" se je namrdnila in vstala. "Aha, torej grem lahko zdaj domov?" "Pospremila te bom" je rekla in iz torbice izbrskala glavnik za lase, ter si počesala svoje valove. Nekaj časa sva hodili v tišini. "Kdo je vedel kaj se bo zgodilo?" sem vprašala, saj sem se spomnila, da je -vsaj v sanjah- rekla *i*Vedeli smo kaj se bo zgodilo*i*.
"Ne morem ti povedat" je zavzdihnila in me ustavila. "Sva že tu" mi je pomežiknila. Prestopila sem zidek pred dvoriščem in skoraj že segla po kljuki...
"Veš Aisha. Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas opredeljujejo bolj kot naše sposobnosti." Presenečeno sem se ozrla. Kar na enkrat se je k tlom spustila megla. Spet sem zaslišala padec nečesa. Vstopila sem v hišo. Najbrž sem prej pustila odklenjeno.
Ker še nihče drug ni bil buden sem se še malo ulegla. Kaj Evanna mislia s tem "Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas opredeljujejo bolj kot naše sposobnosti"??

S to mislijo sem se tudi zbudila in zmedeno odšla do jedilnice.