Poskušam biti normalna. Že vrsto let. Že od tretjega razreda, ko sem izvedela. Izvedela, da sem volkodlak. Biti najstniška volkodlakinja...To je spremenilo moje življenje.
...
»Emma?« Lucy mi je pomahala pred očmi: »Emma, a si v redu?«
Stresla sem z glavo in za trenutek zaprla oči. Pred njimi se je pojavila podoba nekega najstnika.
Črnolasec je sedel na štoru pred jamo. En trenutek je bil privlačen najstnik, drug trenutek že nevaren volkodlak. S zob se mu je cedila kri. To ni bil moj brat. A tega fanta...pred očmi se mi je pojavljal že pet polnih lun. Nisem ga poznala in nisem ga še nikoli srečala. Niti si ga nisem želela.
»Polna luna bo,« sem zmedeno zinila in hitro odprla oči.
»Ja, vem...Pa kaj? Te skrbi, da boš slabo spala? Lahko pridem k tebi in prespim, tako ali tako je vikend in-«
»NE!« sem jo glasno zavrnila in stresla z glavo: »Oprosti Lucy ampak ne...Ne morem. Ne danes.«
Šla sem do omaric in odklenila svojo. Ven sem vzela črno usnjeno jakno in sandale sive barve. Copate sem zbrcala s nog in si nataknila sandale. Lucy me je posnemala in se še sama obula in oblekla za ven.
»Torej, se zmeniva kaj, da boš kdaj prišla na obisk,« odmahala sem in pustila, da me tok vrstnikov odpelje do izhoda iz šole. Potrebovala sem svež zrak, hotela sem se zavleči v gozd vsaj za eno uro. Mami se bom zlagala, da sem bila po šoli pri Lucy.
Končno so se vrata šolskega poslopja odprla in v moje oči je zasijalo sonce. Vdihnila sem zrak. »Končno,« sem zamrmrala in si torbo še trdneje oprtala na rame. Obrnila sem se nazaj k šolskim vratom, iz katerih je drlo kupe študentov. Od groznih učiteljev, šolskih vrat in dvorišča, učenja in domačih nalog se poslavljam za en teden. Ni veliko ampak za srednješolce je to raj.
Stekla sem po pločniku popolnoma zatopljena v svoje misli. Odmislila sem hupanje nekega sitnega odraslega moškega in zavijanje gum, ko sem čez prehod za pešce šla pri rdeči luči.
»TI MALA, PAZI KOD HODIŠ!« je razjarjeno zavpil in mi pokazal sredinec. Ni me ganilo. Naj mi odrasli kar kažejo sredinec, oni si omadežujejo avtoriteto, ne jaz. Zavila sem v drevored.
»Oh!«
Zaltela sem se v fanta, ki se je le sprehajal pod drevesi. Jaz sem zmotila ta mir...Kako nisem mogla gledati? Za povrh vsega mi je slabo zaprta šolska torba padla z ram in ven so se usuli zvezki in učbeniki.
»Oprosti!« sem živčno zamrmrala in se hitro sklonila k pobiranju potrebščin.
»Pomagal ti bom.« Njegov glas je bil globok in hkrati nežen. Uau.
Skupaj sva vse stvari stlačila nazaj v torbo, ki sem jo znova nataknila na rame: »Hvala!« sem se mu zahvalila.
»Mimogrede, sem Jason,« se je predstavil in mi pomolil roko.
»No...Jaz sem Emma,« sem zamomljala in mu stisnila roko: »Lepo te je bilo spoznati,« sem iz same vljudnosti rekla, čeprav bi raje sprintala domov.
»Enako...No...Adijo!« Nasmehnil se je. Šele takrat sem ga pogledala v obraz. Bil je črnolasec. Tisti iz mojih sanj.
Želja po sprintu se je le še povečala.
»No...Iti moram!« sem napol zakričala in poskušala normalno hoditi. A ni šlo. Dokler nisem bila prepričana, da jaz ne vidim več njega in on ne mene, ter da mi ne sledi, sem tekla.
Ustavila sem se pri neki klopci in se zadihano usedla nanjo. Počutila sem se, kot bi pretekla petdeset kilometrov. Srce mi je razbijalo ko zmešano.
Ampak danes ponoči mi bo še bolj. Danes ponoči, ko bom že miljontič v svojem življenju izkusila ”preobrazbo”. Bolečo preobrazbo.
...
HOOOOJLA FOLKKKK:grin:
Vem da je kratka, nasledn del bo daljši...I guess:thinking:...Nova zgodba, ane? Well, vem da ni zanimiva, kaj šele lajka vredna:joy: ampak...se bo še zapletlo! Booste videli! Baj d vaj, vanjo bo vklopljena ljubezen, kriza in akcija....No ja...Lajk in komentar polepšata dan!:heartbeat::heartbeat::heartbeat:
LYSMMMMMMMMMMM :hugging::hugging::hugging::hugging::hugging:
P1
P.S-Lahka tut poveste, kaj pričakujete, da se bo zgodil v naslednem delu...Well...Byee