Zmagala sem na stavah. Satherine mi je povedala, da si nihče ne upa lagati pri stavah, saj ima neka punca po imenu Teitha dar, da zaznava če kdo laže. In menda zna presneto dobro uporabljati zakrivljeno bodalo.

Zvezdnike so urili za boje, tudi ko niso bili volkodlaki. Satherine me je naučila uporablajti navadno bodalo. Rekla je, da mi bo to znanje prav prišlo, če še kdaj srečam Zariema.

Ravno sem vadila z njo, ko se je od zadaj oglasil nek glas: "Napadi jo na boku."
Odskočila sem in nato zagodrnjala. "Veš, ni se ti treba priplaziti za moj hrbet, ko mi želiš kaj povedati, Ethan."

Ampaaak ta njegov presneti dar mu je seveda povedal, da mi je to nekako všeč. Če je bilo vse normalno, ni bilo zanimivo.

Zahehetal se je odšel stran.

"A res puščam bok odprt za napad?" je presenečeno vprašala Satherine in se postavila v boljno držo.

"Malo pa res," sem rekla, čeprav nisem imela pojma. Iz kota sobe se je zaslišalo hihitanje.

"Crkni, Ethan," sem zakričala in planil je v glasen smeh. "Joj, kako to sovražim," sem zamrmrala in se spet posvetila bodalom.

"To zelo pogosto počne. Večini je grozno nadležno," je monotono rekla Satherine.

"Kakšno presenečenje," sem zamrmrala.

Danes sploh nisem nič spala. Razmišljala sem o starših. Na moje veliko presenečenje jih sploh nisem pogrešala. Niti Jacka. Kot da bi bili oni le moji bežno znanci, Zvezdniki pa moja prava družina.

Nenadoma pa sem od zunaj zaslišala ječanje. Ko sem bila lunina, sem bolje slišala, videla in vohala kot v človeški obliki.

Nisem mogla spati, zato sem sklenila, da grem pogledat, kaj je to ječanje.

Neslišno sem vstala, da ne bi zbudila Satherine, ki je kot ubita spala zraven mene. Šla sem iz votline. Tako tiho je bilo, kot bi vsi pomrli. Potem pa sem zagledala vir ječanja. Bila je deklica, oblečena le v belo obleko. Stokala je in se držala za trebuh.

Stopila sem bližje. Na trebuhu je imela tako globoko rano, da bi morala že umreti, ampak ni. Tudi jokala ni. Samo stokala je in me gledala s tako prošnjo v očeh, da sem jo dvignila v naročje in jo hotela odnesti v votlino, pa me je prijela za majico.

"Ne... Gozd... Tja me nesi. Zdravi me. Na skrivaj," je dahnila s hripavim glasom. "Prosim."

Prikimala sem, ko sem nekaj opazila. Njeno čelo je krasila velika bela zvezda. Bila je vodn+ja tropa. Ampak katerega? Njeni lasje so bili pri konicah srebrni, potem so se prelivali v rdečo in na konicah so bili modri. Luninci so imeli rjave lase, Zvezdniki zlate, Krvniki srebrne, Brazgotinarji rdeče... Ampak prelivajočih se las ni imel nihče izmed rodov volkodlakov.