LORYTH

Satherinina usta so bila napol odprta, ko sem ji povedala, kar se spomnim od staršev.

To je bilo res edino, kar sem se spomnila. Nisem vedela, zakaj se ostalega ne. Recimo, zakaj so me zapustili? Ali pa zakaj nikoli več nisem slišala zanje? Kot bi mi nekdo izbrisal ves spomin, pustil pa samo izgled mame in očeta. Kot bi bilo to neko sporočilo, ki mora ostati v moji glavi, da ga lahko nekdo vidi.

Odraščala sem pri kmečki družini. Nismo imeli veliko denarja. Nekoč sta me rejnika pregnala. Rekla sta, da nimata denarja, bi vzgajala posvojeno deklino, ki je že dovolj stara, da se sama preživlja. Takrat sem bila stara osem let.

V gozdu me je prezeblo našel nek fant. Vzel me je k sebi. V bistvu me je peljal v votlino, podobno tej, v kateri sta živeli Neitha in Satherine. Tam je bilo polno ljudi, ki me niso poznali in jaz nisem poznala njih. Takrat sem tudi spoznala svoje pravo poreklo. Volkodlakinja sem. A celo vodja tropa ni vedel, katera.

Ampak ostala sem z njimi. Kot bi bili moja prava družina. Šele pozneje sem odkrila, da obstajajo trije rodovi volkodlakov: Zvezdniki, Krvniki in Luninci. In še eni, ki naj bi obstajali le v mitih, Brazgotinarji. Živela sem z Krvniki. Bili so prijazni do mene. Nihče izmed njih se ni staral. Ko sem vprašala, zakaj, so rekli, da so Krvniki nesmrtni. Verjela sem jim zelo dolgo časa.

Nato pa so nekega dne odšli. Pustili so me tam, z zalogo mesa in napisali sporočilo, da so se odselili, saj nihče ne sme izvedeti, da so nesmrtni.

Potem pa se je zgodilo tisto na jasi in našla me je Neitha. Na začetku je bila prijazna do mene, potem pa vse manj. Na koncu me je zaničevala in vedela sem, zakaj. Ni bila ona kriva, temveč Tema - z veliko začetnico. Tako grozna, kot je še nisem videla. Taka, da te posrka vase, potem pa izpusti, ko nimaš več ničesar, kar bi ti vzela.

"Am... A si okej?" sem jo zaskrbljeno vprašala, ko je z odprtimi usti stala že nekaj minut.

Stresla je z glavo in se nasmehnila. Priprla sem oči.

"Veš, čeprav sem mlajša od tebe, nisem neumna. Vem, da nekaj veš," sem rekla in zavzdihnila je.

"Tvoja starša. Se nič drugega ne spomniš o njima?" me je vprašala.

Odkimala sem.

"Obstaja uganka. Ti si v njej. Omenjena kot izgubljena. Izgubljena sestra in prava rešiteljica, ki nas bo rešila pred temo, ki se širi v Neithi," mi je povedala.

"Pa... Si prepričana?" sem zaskrbljeno vprašala. Ne, to ne more biti res...

"Ja. Res prepričana. Tvoji starši... Bila sta kralj in kraljica volkodlakov. In Neitha je tvoja sestra," je rekla Satherine in odšla v votlino. Pomignila mi je , naj pridem za njo.

"Spiš v moji sobi. Neitha se je že pred časom odselila," mi je zammrala in sledila sem ji v sobo. Sanjala sem sanje, polne kraljev in kraljic ter teme.