Erin je globoko vdihnila in se obrnila na hrbet. Odprla je oči in opazila Indiga, ki se je igračkal z neko elastiko, ki je prej ležala na mizi. » Kako za vraga se lahko po vsem tem samo igračkaš z elastiko?! Si sploh pomislil na to, kakšne posledice bo imelo najino izginotje?!« je ogorčeno in skorajda jezno zakričala Erin. Prekipelo ji je, ni mogla razumeti, kako je lahko ves čas tako brezbrižen. Glavo ji je razganjalo milijon skrbi, ni vedela več kaj bi. V tistem trenutku bi jo lahko razjezila še muha, ki bi letela preblizu nje. Indigo je ni niti pogledal, vseeno pa ji je odgovori: » Vse sem že predelal. In v tem trenutku me najbolj skrbita panika v domu in zgodbico, ki jo bova napletla ko, če sploh, prideva nazaj.« Nepremišljene besede, ki jih je tako obžaloval. Ni res, da tole skrivnostno izginotje ni popolnoma nič pretreslo. Moral bi se vsaj delati da je zaskrbljen, da bi izpadel nekako normalno. Erin je njegov odgovor popolnoma šokiral, zato je zakričala: » Kako ste lahko vsi fantje tako brezbrižni in egoistični in brez čustev! Si sploh pomislil na kaj drugega kot nase?« Indigo jo je pogledal izpod obrvi ter naslonil glavo na svojo dlan. Glede na to, da je že čisto zafrknil, si je privoščil iskren odgovor. Njegove misli so bile preveč utrujene, da bi se ukvarjale s filtrom in posledicami. » Oh, saj niso. Večina bi jih že bila že na robu živčnega zloma, kar je najverjetneje popolnoma normalna reakcija. In ne nisem zares egoističen, ampak, kot sem že prej omenil, me ne more skrbeti nič drugega razen panika in zgodbica, ker kot si že ugotovila, rahlo odstopam od normale,« je rekel, nato pa se je zopet posvetil elastiki. To je bilo slabo. Zelo slabo. Vedel je, da se je zapletelv konkretne težave. » Očitno govorice o tem, da si totalno čuden in rahlo moten, resnične,« je mirno dejala Erin. » Auč, to je bolelo. Nisem vedel, da je tako hudo. Sicer pa, nikoli nisem zanikal, da ni res kar pravijo,« je še vedno brezizrazno rekel. Pričakovala je, da jo bo vsaj poskusil prepričati v nasprotno, a se mu očitno niti to ni zdelo vredno. » Prej na travniku si dokazoval ravno nasprotno! Pa kaj je narobe s tabo?!« je zakričalo dekle. Tedaj je bilo dovolj tudi njemu. Lahko bi pomislil, da si bo vse skupaj narobe razlagala. Komaj se je še nadzoroval, njegovi živci so popustili, zato je jezno začel: » Kaj morate punce res vedno vse jemati tako osebno? Res hočeš vedeti, zakaj sem te takrat hotel zaščititi? Ker nobenega na tem jebenem svetu ne briga zame! Nobenemu ne bi bilo mar, če bi bil mrtev! In ne privoščim bolečine tistim, ki te imajo radi.« Nato se je samo obrnil in se vrgel na posteljo. Točno zato je vedno pazil na svoje besede. Ampak tokrat so ga njegovi možgani zatajili. V tistem trenutku bi se najraje pogreznil v zemljo in nikoli več prišel ven. Vsaj Erin je ostala tiho.
Erin je, za spremembo, ostala tiho. Hotela je nekako popraviti stvari, ampak bi, če bi še kar koli rekla vse skupaj samo še poslabšala. Zato je samo zamomljala: » Oprosti.« Nato se je obrnila na bok, zaprla oči in poskusila zaspati. Vse okoli nje je bilo tiho, a njene misli so bile tako glasne. Dolgo časa so jo držale pokonci. Ni in ni se mogla umiriti, obračala se je po postelji in poskušala z vsemi mogočimi triki. Na koncu je samo legla na hrbet in se zazrla v strop. Poslušala je Indigovo umirjeno dihanje in tako počasi zdrsela v spanec.
Bilo je zgodnje jutro in prvi sončni žarki so že pokukali izza vrhov dreves in meglic. Prizor je bil tako čudovit in spokojen. Indigo je sedel na okenski polici in opazoval prelep razgled. Zmeraj je bil buden ob zori, a mati narava ga ni še nikoli tako nagradila. Pravkar je bil priča enemu najčudovitejših vzhodov, ki jih je kadarkoli videl. Med temno zelenimi smrekami so se vile meglice, skoznje pa je sijala svetloba jutranje zarje. Preprosto užival je v vsej tej spokojnosti ter svežem jutranjem zraku in pozabil na preostali svet. To je bil po njegovem čar narave, pozabiti na vse skrbi in samo uživati v trenutku.
Ja, ko je bil sam s svojimi mislimi je znal biti precej globok. A bil je tudi ranljiv, zato si te svoje plati ni upal pokazati. Na okenski polici bi lahko sedel večno vendar ni hotel, da bi ga Erin videla, zato je tiho skočil dol ter se odpravil iz sobe. V jedilnici je za mizo sedela Krystyn. V rokah je imela pisano skodelico tople pijače, najverjetneje kave ali čaja. Ko ga je zagledala mu je namenila topel nasmeh: » Dobro jutro Indigo, ti si pa zgoden.« Skomignil je z rameni: » Navada.« Starka mu je pokimala in ga vprašala: » Boš čaj?« V odgovor ji je prikimal. Ženska je bila v resnici res prijazna. Onadva sta bila neka neznanca pa je še vseeno poskrbela zanju. To se mu je po drugi strani zdelo čudno, kajti kdo bi kar tako sprejel neznanca k sebi. Poleg tega tisti drugi človek ni izgledal prav preveč zaupljiv, bilo pa je precej očitno, da sta bila te dva nekako povezana. Res mu je šlo na živce, ker ni vedel skoraj ničesar, ne o tem svetu, ne o tem kaj onadva pomenita za ta svet, kaj ta pomeni zanju. Ali sploh spadata sem ali ne? Zase ni bil čisto prepričan, če ni zares spadal sem. Kajti iz nekega razloga se je tu počutil presenetljivo domače. Čeprav, kjerkoli, ampak res kjerkoli, bi se lahko počutil bolje in bolj domače kot pa doma.

_____________________________________________________________________
hvala vsem, ki še vedno berete :))
svobodno komentirajte in kritizirajtee
Neyla