ANNY:
Z užitkom sem vase vrgla še ostanek veganskega hamburgerja, ki smo ga imeli danes za večerjo. Vilice sem odložila in se zazrla v zahajajoče sonce. Kljub temu, da je sonce že skorajda izginilo za morjem, nam je dajalo dovolj svetlobe, da nismo potrebovali bakel in luči. Izgledalo je res romantično.
»Ti si že pojedla?« Jane me je občudujoče, a hkrati malo začudeno pogledala. Pokimala sem in zamrmrala: »Lačna sem bila« nato sem se je Jane obrnila stran od mene in začela klepetati z Mackom, ki je ob njeni pozornosti takoj zardel.
Bratovi rdeče-rjavi lasje so bili enaki kot moji. Njegove oči so bile enake, morsko modre barve. Razlikovala sva se le po tem, da jaz nisem imela pegic, on pa jih je po licih in nosu imel posutih kar 50. Enkrat sem preštela, s Janieno pomočjo. Morda je že katera izginila, a dvomim.
Ostali so še vedno jedli, le redki so že vstali in odšli proti kočam. Večina je imela enako kosilo kot jaz, razen tretje mize. Aresovih pripadnikov, ki so bili tako samovšečni, da so hoteli krvavo rdeče meso in obrušen nož.
»Čudaki« sem zamrmrala, ko sem opazila s kakšno slastjo so jedli svinjsko meso. Zraven so se glasno norčevali iz zakoljene svinje. Nekatere besede je veter prinesel tudi do nas.
»Haa, eni bi rekli ”boga žival”. Kaj boga, če je pa predebela in jo morajo zaklati!«
Vsa skupina se je zarežala in znova z užitkom zarezala v meso.
Nenadoma mi je postalo slabo, da sem skoraj klecnila. V trebuhu me je začelo zvijati, iz Mackovega in Janeninega kozarca pa je pljusknila voda.
»Si v redu?«
Jane me je zaskrbljeno pogledala. Vedela je, da svojih moči nad vodo še ne znam nadzirati, a so močne. Proti svoji volji bi lahko z vodo zalila celotno jedilnico.
»Ja. Samo utrujena sem« sem zamomljala in še dodala: »Spat grem. Lahko noč«

MACK:
Ko je Anny pljusknila vodo iz kozarca, je tudi mene začelo postopoma cukati v trebuhu. Stisnil sem zobe in potlačil željo po nadziranju vode dol, na dno samega sebe in se poskusil umiriti, kot me je učil očka: Percy Jackson.
Vseeno me je v trebuhu še naprej cukalo in trgalo. Nisem si mogel kaj, zato sem vstal in še sam ponovil sestrine besede: »Spat grem. Lahko noč«
Še preden bi Jane utegnila kaj reči, sem stekel stran, po makadamu, obsijanem z baklami, ki jih je prižigal eden izmed taborniških Kentavrov, ki jim je Dioniz dovolil živeti v taboru. Nazadnje so ga hudo razočarali, zato jim je naročil nekaj, česar so se najbolj bali: Ognja. Prižiganje ognja je bilo zanje nekaj najhujšega.
»Agha!« Kentaver se obrnil k meni in mi pomolil prižgano baklo, s katero je prižigal ostale ob poti: »Ti si Pozejdonov otrok, pomagaj, pomagaj prosim.. ugasni to nočno moro!«
Ignoriral sem ga in odšel mimo njega. Kmalu se je Kentavrovo cviljenje izgubilo v daljavi.
Šel sem mimo dvanajstih koč, v katerih smo spali. Hvaležen sem bil, da ne živim v očkovih časih, ko so razdeljevali otroke glede na božje starše. Obupen način. Dandanašnji je bil pettisočkrat boljši.
Ko si prišel v tabor, si nekaj časa moral živeti v ”nedoločeni” koči, ki ni pripadala nobenemu bogu, oziroma kar vsem. Tam je bilo neko ”božje oko” ali nekaj takega, čez kar so te bogovi spremljali in se odločali, za katero skupino si najbolj primeren. Potem se je ob tebi pojavilo znamenje, večinoma na postelji ali v nahrbtniku, ali morda celo v hlačnem žepu. To znamenje je ponavadi bil kovanec, z vrezanim simbolom boga, kateremu boš pripadal.
Naprej je dokaj logično. Dajo te v kočo, ki pripada bogu, ki te je izbral. Tam si poiščeš prijatelje in razumevanje.
Škoda je edino to, da fantje in dekleta med seboj nimajo zasebnosti. Saj se kasneje navadiš, ampak sprva je obupno. Dekleta se skrivajo v kopalnici, kjer se cel dan preoblačijo in skoraj zamudijo zajtrk ali kosilo.
»Si le prišel? Pogovoriti se morava,...«
Zazrl sem se v silhueto, ki se je naslanjala na drevo in me opazovala.


Bravo prebrali ste do koncaaaa CONGRATSSSSSSS:joy:
Vem, mučno je blo, ker obupno pišem...Zato sem vam 10000000x bolj hvaležna, da ste prebrali do konca!
Vsak lajk in komentar mi bi polepšal dan! :revolving_hearts::heartpulse::revolving_hearts::heartpulse::revolving_hearts::heartpulse::revolving_hearts:
Rada vas maammm :heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse::heartpulse: