Hello hello wassup
Isto velja kot za prejšnjo zgodbo, DISCLAIMER za samomor, eating disorders, droge (v tem poglavju ni nič od tega lihk ampak bo v drugih tk da yeah)
˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
ALSOOO PESEM PESEM PESEM pesem za to poglavje: Study - Yves ( ni o učenju pa tud nima velik besedila, bl je experimental song type) (https://www.youtube.com/watch?v=j-1xPMz1NbE)

　　　.   　　˚　　 　　*　　 　　✦　　　.　　.　　　✦　˚ 　　　　 ˚　.˚　　　　　　.　　. 　 ˚　.　　　　 　　 　　　　˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
　　　.   　　˚　　 　*b*BLAIR*b*

Takoj ko novo punco odvedem do njene hiške, stečem do najine hišice s Claro. Na poti se dvakrat skoraj spotaknem od stresa. Vrata se zaprejo s treskom, ko planem noter. To ni bilo namenoma, saj vem da Clara sovraži glasne zvoke. V spalnici je ni, torej je spet v kopalnici. Zaklenjena.
"Clara? Clara, prosim odpri. Prosim." V obupu probam govoriti čimbolj mirno, saj vem da Clara sovraži tudi vpitje. Slišim hlipanje.
"Clara? Prosim odgovori mi... prosim" Slišim škratnje ključavnice, nakar si oddahnem. Vrat ne odpre, ampak že odklepanje ključavnice mi da upanje.
"Clara? Lahko vstopim?" Ni odgovora. Počasi odprem vrata, da je ne bi vzemirila. Najdem jo stisnjeno čisto v kot kopalnice, kolena stisnjena k prsnem košu, glava sklonjena, hrbet se ji hitro dviguje in spušča. Previdno se ji približam ter se usedem zraven nje. Počasi se ji dihanje umiri. Nasloni glavo na mojo ramo in čez nekaj minut ugotovim da je zaspala. Tla kopalnice so precej mrzla, zato sem jo dvignila in odnesla na njeno posteljo. Njeno telo je tako lahko, kot da bi nosila otroka, ne skoraj odraslega človeka. Verjetno je bila psihično izmučena, zato se sploh ni zbudila, niti ko sem se preoblekla v pižamo ter šla v svojo posteljo. Medtem ko sem opazovala njeno umirjeno globoko dihanje sem razmišljala. Ničesar ne vem o njej. Prišla je pred dvema tednoma. Vem samo da ji je ime Clara in da je stara 16 let. Ne govori veliko, če sploh so le besede "ja" in "ne". Ni bilo prvič da se je to zgodilo. Že samo opazovati, kako se je trudila s hrano, je bilo težko. Bilo pa je prvič, da je odklenila vrata ter mi dovolila da se ji približam. Živeti z njo je bilo kot živeti v trgovini s steklom, s policami natrpanimi z krhkimi predmeti, ki bi se vsak čas lahko zlomili. Počasi sem zdrsnila v spanec.


"... Blair...?" Slišim tih šepet. "Clara?" "N-ne morem spati..." Svojo blazino je stiskala k prsim, kot da je ščit.
"Če želiš lahko prideš k meni na posteljo." Postelje v hišicah so precej velike, skoraj kraljevske ter z baldahini, ki so okrašeni z majhnimi zlatimi zvezdicami.
Počasi, zelo nezaupljivo, je pristopicala do moje postelje ter se s težavo ulegla nanjo. Svojo blazino je odvrgla na tla, kar mi je dalo znak da mi zaupa. Stisnila se je k meni ter prislonila glavo na mojo roko. Nekaj časa sva tako le ležali v tišini.
"Veš, doma sem imela mačka. Ime mu je bilo Benny. Vedno je tako veliko jedel..." Je Clara rekla tiho. "Nekega dne sem prišla iz šole in ga ni bilo več. Mama ga je oddala. Rekla je, da je z mački preveč dela. Kar tako. Nikoli več ga nisem videla."

Čutim mokro kapljo na svoji rami.

"Moji mami ni bilo mar zame. Niti malo. Pravzaprav je verjetno bolj srečna zdaj, ko me ni več. Vedno je pravila, da sem ji samo v breme. Da če me ne bi bilo, bi lahko dokončala svoj študij."
Še bolj se je stisnila k meni.
"Zakaj sem se sploh ponovno rodila? Nima smisla. Vsem sem v breme."
"Ni res," zašepetam "nisi nam v breme. Ne govori tega."
"Oprosti..."
"Ne potrebuješ se opravičevati. V redu je. Vse bo v redu." Opazovala sem njen obraz. Njene dolge trepalnice. Njene svetlo modre oči, posute z zlatimi iskricami. Njene mehke ustnice.


Počasi je zaspala. Njeno telo je bilo toplo, skoraj vroče na moji koži. Ni trajalo dolgo, da sem zaspala tudi jaz.

Zakaj mi? Zakaj smo MI izbrani za angele, zakaj smo mi dobili drugo priložnost? Večina nas je tip človeka, kjer drugi pomislijo "zanj/o ni rešitve" Je to rešitev za nas? Ko ne ostane nič drugega kot smrt?
˚　　　　✦　　　.　　. 　 ˚　.　　　　　 . ✦　　　 　˚　　　　 . ★⋆.
　　　.   　　˚　　 　　*　　 　　✦　　　.　　.　　　✦　˚ 　　　　 ˚　.˚　　　　　　.　　. 　 ˚　.　　　
　　　　To je vse za ta dellll, upam da ne obupam halfway ker mi je ta zgodba všeč