Jamesa ni bilo v šolo. Predvidevam zaradi včerajšnjega dneva. Ko se je stepel. Upam, da ga starši niso preveč nadrli. Preveč je že slišal v baru. Ob vodnjaku so ljudje obkolili Sadie. Spet je bila tarča pozornosti. To je oboževala. »Hej, Violet!« Mirno se je naslanjala ob vodnjak in brezbrižno žvečila žvečilni gumi. »Dobra igralka si, Sadie.« sem se obrnila in odšla. Taissa je pritekla za mano. »Kaj je bilo to? Kaj se je zgodilo? V baru?...« Pogoltnila sem slino. Razložila sem ji vse, od začetka do konca. Zajokala sem. Taissa mi je z roko obrisala solze, se nasmehnila in rekla: »Ne zaslužijo si te.« Odpeljala me je na stranišče, da bi me potolažila. Zazvonilo je. »V redu, bova tukaj. Pridi,« odpeljala me je v eno od kabin. »Bova tukaj celo uro?« sem zajavkala. »Dokler bo potrebno, da se bolje počutiš.«
Minevali so dnevi, odkar Jamesa ni v šolo. Počutila sem se prazno. Vsi so me opazovali, ko sem s Taisso hodila po hodniku. Nekaj so šepetali. Na smrt stavim, da o meni. In o dogodku v baru. Sadie je seveda obrnila celo zgodbo, da je bila ona žrtev. Pokvarila je vse. Vse je pokvarila! Vse! Ko sem po dolgih dnevih prihajala domov, sem se zaprla v sobo in tiho jokala v blazino. Zakaj? Zakaj ravno jaz? Počutim se obupno. James ne odgovarja na moja sporočila. Niti javi na moje klice. Je vse v redu z njim?
Minilo je dva meseca. Govorice še vedno niso ponehale. Taissa je zbolela, zato sem že kak teden sama v tem peklu. Drugače povedano, v šoli. Kje si, James? Potrebujem te. Tako močno sem zajokala. Vsako jutro. Vsak dan na šolskem stranišču. Vsak dan po šoli. Jokala sem, dokler nisem zaspala. Zbujala sem se z razmazano maskaro. Nisem imela več volje do urejanja. Lase sem spenjala v fige in ista oblačila po tri dni. Če sem iskrena, nisem več imela volje do življenja. Tega nisem omenila Taissi, ko je prišla nazaj v šolo. Sama je opazila. »Drugačna si. Po izgledu. In od znotraj. Nekaj ni prav.« je nekega dne rekla sredi hoje po hodniku. »Si žalostna, kajne?« Tako milo me je pogledala. Strlo me je. Čutila sem, da mi bo srce počilo vsak čas. Na drobcene koščke. Stekla sem na stranišče, ona pa za mano. »Violet, bi mi povedala kaj se dogaja?!« »S kom?!« sem zaklicala. »S tabo! Prosim reči mi, da nisi depresivna.« Skomignila sem z rameni. Počakala je trenutek. »Se režeš?« »Ne.« sem rekla. Nisem se zlagala. »Še dobro.« Bila je tišina. »Prosim te, Violet. Zaupaj mi. Tvoja najboljša prijateljica sem. Vedno sem s tabo. V dobrem in slabem. Vedno bom tukaj za te. Če boš potrebovala nasvet ali domačo nalogo. Lahko ti zavezujem čevlje, ko se ti bojo odvezale vezalke. Lahko ti vsak dan kupim rože in ti jih prinašam v šolo. Kot James. Vse bi dala zate. Kot prijateljica. Rada te imam. Več, kot si misliš. Veliko več. Skrbi me zate. Zelo si mi pomembna. Ne bi mogla brez tebe. Vsak dan me nasmeješ in dnevi brez tebe so muka. Potrebujem te. A v tem trenutku ti bolj potrebuješ mene.« Zajokala sem. Močno. Tudi ona. Tudi ona je zajokala. Močno. Obe sva objeti jokali na šolskem stranišču. »Rada te imam.« Sem rekla. Ostalega nisem mogla povedati. Slina mi je zastrla požiralnik. Hlipala sem. Ona tudi. Kot bi bili enojajčni dvojčici. Druga z drugo. V vsem.
Tisti dan sva po jokanju odkorakali iz šole. Odšli sva na sladoled. Ko sva ga lizali, sva se samo gledali. Pogled je vse povedal. *i*Pravkar sva imeli največji breakdown, in zdaj liževa sladoled, hahaha.*i* sem razbrala iz Taissinih oči. Jaz sem ji sporočila: *i*Vem, kajne? Res sva čudni. Ampak rojeni druga za drugo.*i* Prikimala je.
---------------------------------------
Kratek, čustven del :)
Tudi jaz bi kar zajokala. Življenje *b*je*b* težko.
Ob branju priporočam poslušanje: https://youtu.be/jVG_Q5pyMaM
Bella:kiss: