*b* 7. poglavje – Začetek *b*

Minilo je še nekaj let.

Lara se ni spremenila v vrhunsko kuharico čez noč.

Naučila se je, da je resnično delo v kuhinji veliko manj romantično, kot si je predstavljala.

Bilo je zgodnje vstajanje.

Čiščenje.

Pomivanje posode.

Vročina.

Hrup.

Napake.

Utrujenost.

Včasih tudi dnevi, ko ji ni uspelo skoraj nič.

Toda vsakič, ko je vzela v roke testo, se je spomnila prve pice.

Tiste, ki je bila zažgana.

Tiste, ki je imela preveč soli.

Tiste, ki jo je skoraj vrgla stran.

Če bi jo takrat kdo vprašal, ali bo nekoč delala v kuhinji, bi verjetno rekla, da ne ve.

In to je bilo v redu.

Ni treba vedno vedeti.

Včasih je dovolj, da nekaj poskusiš.

Potem še enkrat.

In še enkrat.

Nekega večera je Lara stala v kuhinji majhne restavracije.

Pred njo je bilo testo.

Za njo so se slišali zvoki krožnikov in pogovorov.

Kuhinja je bila vroča.

Bila je utrujena.

Ampak ko je položila pico v peč, se je za trenutek nasmehnila.

Spomnila se je tistega deževnega petka, ko je prvič opazovala pico v piceriji Pri Toniju.

Takrat je mislila, da samo gleda.

V resnici pa je začela.

In včasih se velike stvari začnejo čisto preprosto.

Z moko na kuhinjskem pultu.

S slabo pečico.

Z zažgano pico.

In z mislijo:

»Mogoče pa lahko naslednjič naredim boljše.«