Heeeeeej tukaj prihaja nov del piratke lane na morju!!!



Pa saj niti jadrati ne zna. Kaj če bo z očijem kaj narobe in bo moralaona pluti po oceanu sama? In da naj gre z dvema otrokoma, od katerih en šeplavati ne zna? Kakšne tropske bolezni pa vse so v tropih? Za kaj vse se moramocepiti in katera zdravila vse vzeti? In kaj če kdo zboli na poti, pa nobenegazdravnika v bližini?
Seveda sem celi šoli povedala, kam bomo šli. Več kot dve tretjini ljudimi ni verjelo nič. Kar nekaj mamic je moji mami razlagalo, kakšno bujnodomišljijo imam in kako prepričljivo sem jim pripovedovala o potovanju. Kakošokirani so bili, ko jim je mami povedala, da imamo to res v načrtu! Hi hihi... Nato sem povedala še babici. Tudi ona ni verjela. Oči je to povedal svojimami. Začuda je mama očiju takoj verjela. Zgleda, da kar dobro pozna svojegasina. Rekla je: »Kaj se pa ti greš! Bi rad vse pobil ali kaj?« Vsi torej nisobili ravno navdušeni. Verjetno, ker jih je bilo strah za nas.
Oči je začel gledati, katera ladja bi nas lahko odpeljala na našo pot.Oči in mami sta šla pogledat jadrnico po imenu Jana. Mami je rekla, da je očistopil nanjo, se dvakrat obrnil okrog in ji rekel, da je to to in da hoče tojadrnico. Mami je seveda skoraj kap in do tega, da je bila jadrnica končnonaša, je bila še dolga pot.
Potem je oči celo zimo popravljal jadrnico. Iz dneva v dan je bila manjpodobna jadrnici. Ko sem enkrat prišla na ladjo, tal sploh ni bilo, ker so bilevse podnice, ki prekrivajo tla, vzdignjene. Po tleh so bile povsod same luknje,da sem komaj hodila. »V te luknje bomo dali hrano,« mi je razlagal oči. Oči jeveliko stvari v jadrnici ojačal, vgradil desolinizator za delat pitno vodo izmorske, dodal konstrukcijo za dvignit pomožni čoln, sončne celice zaelektriko... Tako jo je pripravil za dolgo in naporno pot okoli sveta. Bil jezelo živčen, ker ga je bilo strah, da bo šlo po poti kaj narobe, če ne bo vsetipi topi. Prej nam je govoril, da želi potovati, da se ne bo tako sekiral, kotse v službi. No, nam se je zdaj velikokrat zdel bolj siten kot prej, ko je ševsak dan hodil v službo. Bližala se je pomlad in jadrnica je bila vedno boljnared.
Saj res, ime. Ali veste, zakaj je jadrnici ime Žana? To je moje inŽanovo ime skupaj. Žan plus Lana je Žana. Še nekaj vam moram zaupati – naš očije v Žano čisto zaljubljen in zelo lepo skrbi zanjo. Spomnim se, da smo seenkrat z mami v salonu žogali z balonom. Z žogo se itak nismo smeli – en, dva,tri bi se kaj razbilo. Tudi skokice so prepovedane. Pa lego kocke v kokpitu,ker znajo zamašiti luknjo, po kateri odteka voda iz kokpita, če kakšen valzalije kokpit. Večkrat preizkušeno. Tako ta del, da val lahko zalije kokpit,kot tudi ta del, da lahko lego kocka v takšnem primeru zamaši odtok in kokpitspremeni v manjši, počasi, počasi puščajoč bazenček. No, oči nas je z balonom vred nagnal izsalona v sprednjo kabino in godrnjajoč smo se premaknili, saj je v sprednji kabinimanj prostora za žoganje. Oči je rekel, naj še vrata zapremo za seboj, ker dabo pomival tla v salonu in ne bomo mogli lovit balona po njem, če nam bo ušel.Zaprli smo vrata in se molče spogledali. »A je z očijem kaj narobe?« je začudenvprašal Žan. Doma namreč oči nikoli ne pospravlja (z izjemo garaže) in še vživljenju ga nismo videli, da bi pomival tla. Izkazalo se je, da ni z njim ničnarobe, ampak ima samo zelo rad našo barko in jo je zato vedno pridno čistil inloščil. Takšne nege je poleg barke deležen samo še njegov motor. Mami je to znavdušenjem sprejela in se celo pot skorajda ni ukvarjala z gospodinjskimiopravili z izjemo kuhanja in pomivanja posode.