Živjo, pred vami je 14. del! Uživajte.

Budilka zazvoni že ob sedmih. Ne maram zgodnjega vstajanja. Ampak danes se ne bom obotavljala. Danes gre zares. Danes so izpiti.
Izpiti se začnejo ob enajstih. Naš razred je tretji na vrsti. Predvidoma bomo na vrsti ob pol enih. Do takrat moram biti popolnoma pripravljena ter zbrana. Saj bo šlo.
Z avtobusom odidemo ob desetih. Tam bomo ob pol enajstih.
Dovolj razmišljanja. Čas je, da vstanem. Najprej se uredim. Ker še družina spi si zajtrk pripravim kar sama. Ob osmih sem že pripravljena na odhod. Torej imam še veliko časa. Ravno toliko, da se dobro pripravim za izpite.
Po eni uri vaje se odločim, da imam bom počasi odšla. Do avtobusne postaje imam približno dvajset minut hoje. Zagotovo se bom še zadržala v parku! Ja, najbolje da kar grem.
Spakiram stvari za balet. Pogledam se v ogledalo.
˝Uspelo ti bo, Nika˝ si rečem.
Potem se poslovim od staršev, Klare, Jake, Luka in babice. Vsi mi zaželijo veliko uspeha.
˝Nika! Poglej kakšna si že. Tako sem ponosna nate. Uspelo ti bo. Nikoli ne smeš dvomiti vase. Ne glede na vse,˝ mi reče babica.
˝Hvala babi. Rada te imam,˝ se poslovim.
Zdaj se mi nikamor ne mudi. Lepo in počasi lahko grem do avtobusne postaje. Še enkrat pogledam v torbo. Da ne bi slučajno kaj pozabila.
Kitty? Kaj pa ti počneš v moji torbi. Ne morem si pomagati, da je ne bi pocrkljala. Tako je prisrčna!
Po desetih minutah crkljana je čas, da odidem. Odpravim se čez našo sosesko do mestnega parka. Tam so zbrane že nekatere punce.
˝Gaja!˝ vzkliknem. Gaja je moja ´baletna prijateljica´. Poskušala se bom več družiti z njo, da pozabim na Emo. Če dobro pomislim je neumno, da želim nadomestiti Emo… ampak kaj drugega mi pa preostane.
˝Hej Nika,˝ me pozdravi Gaja ˝Lepo te je videti po dolgem času… Ali bova skupaj na avtobusu? ˝
˝Lahko ja!˝ odgovorim z nasmeškom na ustnicah.
Tako se z Gajo skupaj usedeva na klopco in se pogovarjava o vsem mogočem! Čez nekaj časa nekaj zašušti v grmovju.
˝Trenutek, grem pogledat˝ rečem. V bistvu ni bilo samo šuštenje. Slišati je bilo, kot da nekdo joka.
˝Je kdo tam?˝ vprašam. Pogledam v grmovje in tam zagledam… Emo?
˝Kaj pa ti tu?˝ vnovič sprašujem. Potem se spomnim nečesa. Tisti dan, ko sem videla Emo in Ano. Bili sta tu! Točno na tej klopci. In jaz sem se skrivala v grmovju. Zdaj se je vse obrnilo. Edina razlika je v tem, da Ema mene ni opazila jaz pa sem njo.
˝Že celih deset minut sem tu in vaju poslušam! Koliko si imaš za povedati s to Gajo! Kaj pa jaz? Midve? Zadnje čase sploh ne govoriva. In izogibaš se me! No zdaj vem zakaj!˝ zakriči.
˝In si se sploh zamislila zakaj? Veš, tudi vaju z Ano ni bilo ravno lepo videti skupaj na klopci, kako kramljata˝ besno odgovorim.
Nekaj časa je bila samo tišina. Nato sem se zazrla okoli naju in opazila, da naju opazujejo nekatera dekleta. Na srečo je Gaja odšla na sprehod okoli. Še dobro, da ni slišala tega. Tudi Ema je opazila, da naju opazujejo druge.
˝Kaj pa ve gledate?˝ je rekla in jim zažugala s pestmi. Trenutek za tem me je močno povlekla za rokav in me odpeljala proč. Na samo.
Najprej je bila popolnoma tiho. Potem pa me je objela in dejala: ˝ Žal mi je! Ni tako kot izgleda. Res mi je žal. Vse bom pojasnila,˝ reče.
Za trenutek je v prostoru čista tišina. Dobro napnem ušesa, saj sem pripravljena poslušati, kar bo rekla. Karkoli. Samo, da bo imela razlog. Da se ponovno pobotava.
To je to za danes. Se beremo v sredo in LP, Tačka