Mami mi je podala roko in skupaj sva sedli v avto.
»Greva že domov?« sem začudeno vprašala, ko sem opazila, da je avto obrnila proti domu.
»Ja,« je utrujeno dejala. »Saj vem. Želiš si biti tam s prijateljicami. Toda na žalost ne gre. Nika, počivati moraš!«
Zavzdihnem. Kako bedno! Edino doživetje, ki ga bom imela od izpitov je, da sem zaplesala in padla. Nič pomenkovanja v garderobah, nobenih šal, skupnega smejanja… V bistvu je to glavna stvar. Doživetje s prijateljicami. Prav zanima me, ali je bila tudi Gaja sprejeta.
Preveč sem utrujena. Odločim se, da bom zaspala… Konec koncev je za mano res naporen dan.
Odprem oči. Znajdem se na odru. Na predstavi Kako je to možno? Publika, ostale plesalke, vsi zrejo naravnost vame. Sploh nisem oblečena v svoj kostum. Opazim učiteljico, kako si žalostno in razočarano prekriva oči. Nikoli v svojem življenju je ne bi želela razočarati.
Trenutek kasneje zaslišim posmehovanje publike. Saj to je grozno! Kako se je to lahko zgodilo?! Ne morem verjeti.
»Nika! Doma sva,« zakliče mamin glas. Počasi se prebudim iz groznih sanj.
»Ljubica, čisto si mokra! Je vse dobro?« me zaskrbljeno vpraša.
»Nikoli bolje,« se zlažem.
Mami me pogleda naravnost v oči, nato mi objame in mi prišepne na uho, naj me nikar ne bo strah in da je vse v redu. To me pomiri.
»Dragi! Doma sva,« zavpije, ko vstopiva v hišo. Sekundo za tem po stopnicah pritečejo ati, Klara, Luka, Jaka in babica (no babica ne teče, se pa trudi priti čimprej do mene).
»Nika!« radostno vzkliknejo Klara in dvojčka ter mi podarijo velik objem.
»Kako je šlo? Je v redu?« je zanimalo očka.
»Oh, onesvestila se je… No dolga zgodba. Ampak zdaj je v redu,« pove mami.
»O, srček!« čustveno vzklikne ati in me objame. »Samo, da je vse dobro.«
»Em, kako pa ji je šlo? Je bila sprejeta?« je zvedavo spraševala babica.
»Šlo ji je več kot odlično. Bila je sprejeta. Dobila je glavno vlogo!« je vsa srečna povedala mami.
»Bravo, Nika!« mi iz vsega srca čestita babi. Močno me objame. Res jo imam rada. Vse imam neskončno rada! Presrečna sem. Že dolgo se nisem počutila tako…
Mami me skrbno pogleda in reče: »Mislim, da je naša plesalka utrujena. Zanjo je naporen dan. Pustimo ji, da gre počivat v posteljo.«
Namenim ji hvaležen pogled. Res sem že utrujena.
»Oh, seveda!« zavpijejo vsi v eno.
Odpravim se po stopnicah, vse do svoje sobe. Počasi odprem vrata in se vržem na posteljo. Ravno, ko zaprem oči in že skoraj začnem spati me prebudi zvonjenje telefona. Kdo kliče? Komaj se prisilim odpreti oči. Ko jih odprem opazim, da me kliče Ema. No njej se pač moram oglasiti.


Živjo! Tole je že 20. DEL (!!!!) moje zgodbe. Res ne moram verjeti! Zelo rada pišem zgodbo, še raje prebiram vaše komentarje. Najbolj se morem zahvaliti mojim trem NAJBOLJ zvestim bralkam. To ste: pilovka99, Book star in Power girl!
Imam 4 besede
~ za BS, PG in p99: LYSM <3
~ za ostale bralce: NAROČI SE NANJE!

Hehe! No res vam hvala. Zdaj, ko bo konec počitnic in se vračamo v PRAVO šolo pa še mini obvestilo - zdaj bom MANJ objavljala :(.

Imejte lep dan! Lp, Tačka