ojlaa:kiss:
po dolgem, dolgem času sem vstala od mrtvih in se spomnila, da imam zgpdbo, no tu pa je drugi del, malo daljši a malo bolj dolgočasen... no anywayss hope u like it<33 uživejtee
-----------------------------
2. Poglavje

"Si v redu, Ella?" me je z zaskrbljujočim materinskim glasom vprašala mama.
"Odlično!" sem vzkliknila in se pri tem trudila, da bi zvenela vzhičeno. "Pa hitro pojdimo, preden si premislim."
Vsaj starše sem lahko spravila v malo boljšo voljo.

Selitev zame ni bila le menjava kraja. To je bila zame priložnost za novo življenje. Priložnost, da postanem boljša oseba. Priložnost, da končno pridobim prijatelje. Priložnost, da morda celo srečam ljubezen svojega življenja. Včasih sem sama sebi zavidala, včasih pa sem preveč dvomila. Kaj če bom vse te priložnosti zapravila?

Vožnja naj ne bi bila predolga, a vseeno sem v trebuhu dobila tisti občutek, kot da bi preveč pojedla in bom že kmalu bruhnila vso kosilo, na katerega sem še pred kakšno uro komaj čakala, da ga zaužijem. Bilo mi je slabo že po prvih petnajstih minutah, kar po navadi ni ravno značilno zame.

"Mami, prosim odpri okno, slabo mi je," sem komaj izdavila in upala, da bo svež zrak pomagal.
Brez kakšnega 'seveda ljubica' sem opazila, kako se okence počasi spušča in že čutila pridih svežega podeželja. Zazrla sem se v pokrajino, ki se je kot morje raztezala pred mojimi očmi in na slabost čisto pozabila. Bilo je prelepo. Prelepo za moje oči, zato sem jih zaprla in le uživala v vetru, ki je mršil moje goste svetle kodre.

"Bolje?" je namesto mame vprašal kar oče. "Veliko," sem tiho odgovorila, a kmalu zatem je vse izginilo. Okence se je zaprlo in kar naenkrat sem se spet spomnila na slabost. Tokrat ni bilo tako hudo, saj sem še vedno lahko opazovala, kako pokrajina hiti mimo nas. Ali kako mi hitimo mimo nje.

Po kakšni uri smo se ustavili na črpalki, saj smo morali raztegniti noge preden bi dobili resne krče. Ko sem izstopila iz avta sem takoj zavohala nekaj smrdljivega in ne prijetnega - logično, bencin. Pokrila sem si nos, saj je bil vonj premočen in vseeno nekam neobičajen.

Razgledala sem se naokoli in opazila, da se je pri eni od črpalk razlil bencin. Opazila sem tudi ljudi, ki so se kregali in na vsake toliko časa z roko nakazali na razlit bencin. Jezik verjetno ni bil naš, a vseeno sem jih lahko razumela. Bolj kot kogarkoli.

Ne da bi se zavedala, sem tam stala in opazovala več minut. Situacija se še ni končala, ko smo odšli in taka dolgočasna tema me je naenkrat začela zanimati. Zakaj se je razlil bencin? Kako je to sploh možno? Kdo ga je razlil? A žal nisem imela odgovorov, saj nisem mogla dočakati konca te obupne dolgočasne nesreče.

Po petih minutah mi je zabrenčal telefon in nemudoma sem ga pregledala. Pisala mi je moja najboljša prijateljica Catrina, zdaj žal vedno bolj oddaljena.

CATRINA: *i*Hej, kako gre*i*
V njenih besedah, danes nenavadno brez emodžijev, sem začutila žalost. Ne glede na oddaljenost sem jo še vedno čutila. Njene besede so zvenele pusto, še ločilo je pozabila dati, kar pomeni, da ni v redu.
JAZ: *i*Pogrešam te*i*, sem na mesto odgovora napisala. To je pomenilo več kot le "v redu" ali pa "slabo". To je za njo pomenilo največ.
CATRINA: *i*Ste se res morali preseliti? :(*i*
Ni mi odgovorila z "enako" a sem vedela, da to čuti. Sama po sebi je bila že od vedno zelo sramežljiva, tudi do mene in to jo je delalo tako prisrčno in edinstveno.
JAZ: *i*Drugače bi ostali brez ficka. Oči potrebuje službo.*i*
Ni odgovorila še 5 min. Upala sem, da je nisem spravila v jok, saj je bilo obema težko kar končati 10 letno trdno prijateljstvo.

Ko sem ugotovila, da mi ne bo odpisala, ji nisem zamerila. Vedela sem, da so njeni starši strogi in bi bila za to lahko velika možnost, da so ji telefon vzeli. Ugasnila sem telefon in zaprla oči, z upanjem, da bom zaspala in se ne bom zjokala kar tu v avtu.

A že po 1 uri smo prispeli.