Odprla sem oči, in videla luč. Tokrat našo luč na sredini dnevne sobe. Očitno sem zaspala. Ker mame in očeta tukaj ni bilo, sem se sprehodila po stanovanju in ju iskala. Pregledala sem vse sobe.

Doma ni bilo nikogar, zato sem začela iskati telefon. Tudi tega nisem našla. Ko sem pa končno stopila v mojo sobo, sem spet zagledala že znano luč, iz mojoh prejšnjih sanj. Vlekla me je proti sebi, jaz pa sem se upirala. In se držala za vse trdne stvari, ki sem jih imela pri roki. Nisem več zdržala. Morala sem se spustiti. In res sem se.

"Pa kaj je danes z Vanelopo, ves čas spi."
"Monika, saj veš, kaj je prestala. Naj spi, da se spočije, potem pa ji bova povedala."

Zaslišal se je izdih, jaz pa sem odprla oči in se hitro dvignila. Ja, spet sanje. Mama se je prestrašila, tako kot tudi oče.

"Oh, prestrašila si me, veš? No, z očetom ti imava nekaj za povedati. Se še spomniš kaj se ti je zgodilo?"

Pomislila sem in počasi odkimala.

"No," je začel oče, "bilo je tako. V šoli, si dobila slabo oceno, tega se najbrž spomneš. Na poti domov, si pa naletela na jarek, v katerega si že večkrat skoraj padla, takrat pa se je to zares zgodilo. Jarek je bil dolg več metrov, a čudežno si preživela. Naju z mamo bi skoraj kap. A to ni bilo edino. Imela si veliko srečo, saj so bili spodaj zajedavci in različne žuželke, nevarne ljudem. Lahko bi te hudo ranile, mislim, saj so te, ampak ne tako hudo, kot bi te lahko."
Zavzdihnil je.

"Ja, ampak tisti jarek j nadvse posben. Kadarkoli je kdo padel v njega, je umrl in ven prišel čisto ranjen od žuželk, ti pa ne... Dovolj o tem, gremo spat!"

Resno? Saj sem ravnokar spala! Ampak nobenega jarka se ne spomnim.... Kot bi prvič slišala za to. Ja, jutri bom odšla ven in bom poiskala tisti jarek, pa bo. In bomo videli, če zares obstaja.

----------------
Kot sem rekla, bom to objavljala zelo redko. Ampak upam, da vas to ne moti. Vam je všeč ta del? Želite, da so naslednji daljši? Vsi komentarji bodo pomagali :)

Lp,
MM12