Vem da je malo trajalo se opravičujem:sweat_smile: Pa če je kdo občutljiv na omembo trupla in smrti ni pa krvi.

Zagrabi me panika. Pa samo malo... Jaz sem policijstka! Kriminalistka v bistu. Aha, primer!
"Hitro spraviti jo moramo k zavesti," samozavestno odvrnem.
" Nima smisla. Mrtva je," mi nekdo odvrne. Precej umirjeno, glede na to kako je prej kričala.
"Prosim?" rečem nekoliko negotovo.
"Bila je že stara, tak udarec je zanjo smrtonosen," nato doda.
Odločim se, da jo bomo kljub temu spravili v bolnico, zato Blaž pokliče rešilca. Jaz pokličem gospoda Stevansa oz. šefa Stevansa.
"Torej prišla si nekdo oziroma gospodična na levi je kričala, neka stranka pa je bežala. Je imala kaj v roki? Se je dobro spomniš?" me je zasipal z vprašanji.
"No bil je moški precej nizek bi rekla drugače pa je bil zelo na kratko postrižen. Edino kar me je zmotilo je bil obraz, nekoliko dekliški je izgledal, " mu povem.
"Prav, želim da prevzameš ta primer. Kar zdaj bova šla na postajo. Po uniformo in to," mi je naročil.
Prepravil me je val navdušenja in sreče. Moj prvi primer v Londonu! Skrati pa me je strah. Kaj pa če zaserem. Ali pa narobe sklepam, ogrozim celo postajo, kolege, ki jih če smo iskreni še nimam...?
Ljudje tu očitno berejo misli.
"Verjam da si živčna, ampak nimaš biti za kaj. Odlična si!" mi pove. Kot sem rekla, berejo misli.
Vstopim v avto in odpeljeva se. Brat mi pomaha in izgine za vogalom. Jaz pa sem vse bolj živčna ker me skrbi kaj bo.
*i*Brez potrebe*i* se pomirim. V glavi si to ponavljam vse dokler ne prispeva na postajo.
"No to je to." reče.
Prav ima. Globoko vzdihnem in vstopim.

Evo ga pa sem. Upam da je okej. Bye