Pisalnica - Rdeče vrtnice 2. del

Hojla!
Tole je že moj drugi del!
I hope you like it
Nisem vampirka, če vas zanima. Nisem lik iz labodjega jezera. Sem nekaj drugega. Sem dekle in ko se sonce spravi pod gore postanem pegaz.

Zatisnila sem oči in zaspala. Čez kar nekaj ur sem zaslišala: »Kraljica! Taborniki so zelo bluzu gradu.« Vstala sem se in preverila sončno uro. Ura je bila že pet. Stekla sem za mamo. Mama je že skoraj prišla do sredine palače kjer je manjši vrt poln rdečih vrtnic. Na sredini pa je stojalo na katerega mama ob nevarnosti navadnih ljudi postavi srebrni kristal. In tako je bilo tudi takrat. Iz usnjene torbe je vzela srebrn kristal in ga nastavila na nastavek. In takrat se je okoli palače in okolice naredil srebren ščit, ki je prepričeval vstop navadnim ljudem. Grad je drugače uročen, da ga ljudje ne vidijo a videli bodo nas: Ljudstvo ljudi-pegazov. Oblekla sem si usnjene hlače in volčje krzno, ki je bilo narejeno v plašč s kapuco. Stekla sem k mami. »Mama, smem jaz preveriti ljudi, da niso lovci, ki bi nas iskali?« sem vprašala. »Naj ti bo Kaira.« Prijela sem srebren lok in stekla do hlevov z navadnimi konji. Oni niso takšni kot mi. Oni so navadni. Niso tako pametni. Vzela sem velikega vranca in se povzpela nanj. Pognala sem ga v galop. Stražarji so mi odprli vrata in tako sem galopirala po poti. Moje močno telo se je v vsakem skoku lepo dvignilo in nazaj pristalo v sedlu. Bližala sem se tabornikom. Moja naloga je bila, da sem preverila ali so taborniki res taborniki ali so bili slučajno lovci. Upočasnila sem konja, ki je tanko zarezgetal. O ne! Izdala sem se. Potegnila sem uzdo, da se je ustavil in skočila iz njega. Uho sem prislonila k tlem in poslušala kako blizu so. Bili so zeloooooo blizu. Prijela sem uzdo konja in se počasi pomikala nazaj. Skočila sem nanj in se skrila za veliko jelko. »Mislim, da je zvok prihajal od tod.« je nekdo rekel. Konja sem privezala in se povzpela na drevo. Previdno sem gledala kako so hodili mimo jelke. Na srečo niso bili lovci. Bili so taborniki. Ko sem čutila, da so se oddaljili sem skočila na konja in začela galopirati. Stekla sem proti kraljestvu in v polnem galopu iskala puščico. Prijela sem zeleno. Zelana pomeni, da ni ne varnosti rdeča pa, da je. Namerila sem lok in iskala neko točko kjer bi mislili, da sem drugje. Napela sem tetivo in streljala v gore. Puščica se je razletela v zeleno barvo zelo daleč stran od mene v tistem trenutku pa…

To je to
Lp. fla