Hojla, nazaj sem z polno nadaljevanj moje zgodbe.
*b* Če bereš prvič skoči na moje objave in v eni iz med zadnjih bodo zadnji štirje deli. Upam da boš užival. *b*
*roza* Za tiste, ki že berete dlje pa upam, da boste uživali v branju in čao :two_hearts: MiniJinny *roza*
_____________________________________________________________________________


V. del


Thierry me je gledal s svojimi modrimi očmi nekaj ni bilo v redu nekaj je bilo narobe po obrazu se mu je naredila brazgotina čez eno oko nad njim so se vrtele črne snežinke, te se niso stopile, kar ostale so na obrazu. Jaz pa samo čakam da bo kaj rekel. Pogledal me je zaskrbljeno vendar ni nič rekel. Odtekla sem do ravnateljice, ki je gledala skozi okno. Njena pisarna je na vrhu stolpa zato je lahko videla vse in vsakogar. Obrnila se je k meni z resni obrazom .Tedaj jo vprašam: »Kaj se je zgodilo s Thierryem?«, »To kar si nobeden ni želel.« Pogleda me, se obrne nazaj k oknu potlej ne reče ničesar, le strmi v modro nebo. Jaz nisem imela pojma kaj je tisto kar si nobeden ni želel. Isabelle se ni javila. Začelo me je skrbeti. Stečem do Eevee, ki veselo z nogo potisne ogrlico k meni. Končno se lahko vrnem domov. V deževnem dnevu pri meni doma ni nič kaj za početi, pa če prav imam rada dež. Na srečo staršev ni doma. Udarim po postelji z glavo obrnjeno na blazino. Potem hitro zaspim. Zdaj bi si tako želela ob sebi nekoga prav posebnega, ki bi mi znal stati ob strani in bi ga lahko objela ampak ne še zadnje upanje da mi bo pri taki starosti sploh všeč je odšlo. Odprem še zadnji del franšize o Percyu Jacksonu. To je najboljša knjiga, ki sem jo kadarkoli brala, vendar začnem razmišljati… Kaj ko bi kdo od mojih sorodnikov bil bog kaj ko bi bilo to res, kaj če je to res? Saj kot pravi v knjigi izveš zato po navadi pri enajstih jas pa sem že petnajst. Uležem se in zaspim. Prebudim se ob pokih. Nisem več doma. Sem v Oceaniji, ki je glavno mesto Čarne v kateri je tudi San Magiscu. Nekaj ni prav, tukaj je tudi Thierry in Isabella. Nad nami se podijo oblaki, ki so na začetku bili lepi in svetli a lepega je bilo hitro konec zagrnila nas je tema nobeden ni vedel zakaj smo tu. Opazim ravnateljico in pohitim da bi jo vprašala kaj je a izgine v goro kot da bi bila vrata a jih nisem videla. Sledila sem ji in prišla do stene podrsam po mahu, ki je grel kamenje , nič posebnega ni bilo tam nobenih vrat običajna stena narejena iz kamenja. Stopim par korakov nazaj in pogled se mi razširi iz maha je narejen obok, vrata se mi zasvetijo in me same povlečejo vanje. Pridem v brezzračen prostor. Vrata so tu bila prozorna in prav dobro sem lahko videla kaj se dogaja na drugi strani. Isa in Thierry sta bila zaskrbljena Thierryjeva brazgotina se je večala, skrbelo me je. Ko pa me za lase poboža nekdo obrnem se in zagledam Mirno. Bila je bela in izgledala je veliko mlajša imela je črne lase in belo obleko, krono iz zlatih rož in listja. Ta pa samo pogleda z nasmeškom, ki mi ga je dala ko sem prva prišla na cilj dirke z zmaji. Bila je kot boginja, kot Atena ali… Saj tukaj ni nobenega ali. Bila je ATENA. Pogledam jo in zopet se mi zaprejo oči tokrat za malo dlje časa.