PROLOG
Ko sem bila še majhna, je bilo moje življenje še zmedeno ali nepopisno zmešano. Vse kar se je dogajalo, so bile v bistvu sanje, le da prenovljene v nočne more. Tisti, ki bi ta stavek razumel, je točno takšen kot jaz. Čeprav sem o njem razmišljala leta, sem ga delno začela dojemati, po korakih, oz. po besedah. Zdaj je ta stavek smisel mojega življenja, saj napoveduje mojo prihodnost - zmešano in zmedeno, vendar hkrati tudi čisto nasprotno. Vse kar se je in se tudi bo dogajalo, so sanje, prenovljene v čisto drugačno fasado in notranjost. Tako se dogaja v moji glavi in tako se dogaja tudi v mojem srcu. Vse se spreminja skozi čas. Le da to težko dojemaš, o tem moraš razmišljati in to tudi čutiti. Kajti potem je tvoje življenje samo brezsmiselen čas delovanja tvojega srca. Ko pa enkrat neha utripati, je vsega konec. Fasada propade, v notranjosti pa začnejo rasti pajčevine in se nabirati prah. Podobno kot prej, če nimaš takšnega pravega občutka. No, pa čeprav se ti cel spis zdi zmeda, zmešana iz besed, ki prej sploh še niso bile omenjene, verjemi, da se tudi v tvoji glavi skriva nekaj takega. Nekaj zelo podobnega, če ne še celo enakega. Zato moraš na to misliti pogosto. To moraš popolnoma razumeti, da razumeš tudi celoten smisel življenja. Sanje. To je glavno. Brez sanj, si kot oblak brez vlage, ali ogledalo brez stekla. Čudne mešanice besed, ki niso čisto nič povezane s sanjami, ne? Ampak tako je odločila moja glava, predvsem pa moje srce. To vam pišem, da boste bolje razumeli praktično vse. Tako, kot sem sčasoma začela razumeti jaz. Pa čeprav so sanje tisti prizori, ki jih vidiš med spanjem, si tudi ti tisti delček njih, hkrati pa si tudi v njih. Kajti vse, kar si predstavljaš, čutiš, in tudi sanjaš. Sanje so kot drugi svet. Drugačen od vsega. Pa hkrati še vedno enak kot vse. Še sama ne razumem tega stavka, a kaj naj. Sanje so mi tako povedale. Sanje so mi tako... napovedale.