Shelly leži na postelji z rožnato postelnjino v njeni glavi pa odmevajo mamine besede: "Tebi se to za enkrat še ne more."
"Zakaj." Potiho zašepeta in pripre oči. Pogled se ji zamegli, iz oči pa na posteljnino pri
kapljajo solze.
"Kako?" zamrmra. "Manca!" še potiho reče in zaspi.
Svečka na mizi ugasne, ko mama Shelly na mizo odloži krožnik s špageti in paradižnikovo omako z baziliko.
"Mami?" Shelly vpraša Luno.
"Ja." ji odgovori.
"Kje je Manca zdaj?" zahlipa Shelly.
"O, ljubica. Manca je ..." naredi premor. "Kako bi rekli temu, reinkarnirala se je, razumeš?
" Ne. " zmaje z glavo Shelly.
" Poslušaj, ko umreš, tvoja duša ne umre. Duša najde drugo telo, kot je našla Manco." Ko Shelly poje, se obleče v pižamo, vrže se na posteljo, ko na svoji nočni omarici iz hrastovega lesa z zlatimi ročaji zagleda sliko sebe in Mance. Na sliki piše:
Shelly za 12-ti rojstni dan,
tvoja Manca in njena muca Tara.
... se nadaljuje.