Dober dan, tukaj je nov del zgodbe. Tudi tukaj sem vključila del besedila iz neke pesmi in tukaj je pesem, ki jo lahko poslušate v tistem delu kjer pride Claire v graščino za bolj srhljivo vzdušje https://youtu.be/orhRy7gwbTc. Uživajte v branju! :) Tokrat nisem vključila tistega 13+ pri naslovu, ampak vseeno imejte v mislih, da *b*ta del zgodbe ni ravno primeren za vse, ki so pod 11.*b*

*b*“… So maybe it doesn’t matter,*b*
*b*how we choose to wrap our skin,*b*
*b*but you’d prefer to blame the girl*b*
*b*than deal with your own sin.”*b*
*b*Lydia the Bard- Feed Us Your Girls*b*

*b*Vsebinsko opozorilo: Nazorno jemanje mamil, seksizem/mizoginija, nasilje, omembe spolnega napada, kletvice*b*

*b*****b*
*b*Nekaj časa prej…*b*
Oliver je stal v sobi, ki je bila nekoč salon. V zraku je bil prisoten vonj plesni in trohnobe. Prijatelji s katerimi se je ponavadi družil, niso imeli časa danes, Jeremy tudi ne, tako da se je bil tokrat prisiljen družiti s Quinceyjem.
“Sranje. Oliver, lahko malo pomoči, model? Očala so mi padla.”
Pogledal je za sabo, kjer je Quincey ravnokar lezel čez razbito okno z plastično vrečko v roki
Podal mu je očala, sam pa preprijel plastično vrečko, ki se mu je zdela sumljivo lahka.
“Koliko si pa prinesel?”
“Dve pivi.”
“Samo?”
“Nisi rekel, koliko moram prinesti,” je odgovoril, ko je zlezel skozi okno. Poravnal si je očala in se razgledal naokoli. “U, klavir, te ljudje so bili pa bogati. Veš, nikoli nisem bil tle.”
“Dobrodošel v podrtiji sredi ničesar,” je zamrmral Oliver. “Daj, greva se malo sprostiti.”
Svetlika na njegovem telefonu je bila edini vir svetlobe v razpadajoči vili. Šla sta ven iz salona in naravnost čez hodnik do dnevne sobe. Zdraven podboja vrat se je na steni razkril grafit:
*i*‘V tej propadli vili so se dogodile strašne reči,*i*
*i*1955 so umorili družino Crowley*i*
*i*baje, da so jim kri izpili*i*
*i*pazi, da ne postaneš žrtev prekletstva tudi ti.‘*i*

Zavil je z očmi. Kot prebivalec Ravenwooda je že mnogokrat slišal razne zgodbe o graščini, a jim ni verjel. Kakor je zadevalo njega, so vse bile samo neumne izmišljotine, narejene, da okoliške otroke in najstnike strašijo pred tem, da ne vstopijo v propadajočo zgradbo in tam počnejo neumnosti. No, njega to ni odvrnilo. Večkrat je prišel sem s prijatelji, ali pa lani s Jeremyjem in Claire, da bi kadili marihuano in doslej se še ni jim zgodilo čisto nič nenavadnega.

Stopila sta v dnevno sobo, ki je izgledala, kot da se je čas v njej ustavil. Kamin, poln pajkovih mrež, je še vedno stal nasproti kavča. Rumene tapete na stenah, kot tudi pohištvo, čeprav v groznem stanju, vse je bilo še iz štiridesetih let prejšnjega stoletja.

Zadnje pol leta se je Claire do njega obnašala, kot da ne obstaja. Vse to samo zaradi dogodka na tisti zabavi, ko je sklenil, da bo šel malo dlje z njo, ker, kdo pa ne bi? Še se je spomnil občutka moči, ki ga je doživel ob tem. Eden izmed njegovih prijateljev je kasneje dejal na to: *i*“Ne bi se smela obleči kot cipa, če ni hotela pozornosti.”*i* Ampak njemu ni bilo res važno kaj je nosila, to bi storil ne glede na to kako je bila oblečena. Pozneje mu je rekla, da bo šolski svetovalki povedala kaj se je zgodilo, ampak že ena grožnja je bila potrebna, da je molčala. *i*Obnaša se, kot da je glava cele šole, ko se pa malo pozabavaš z njo, se pa jokca. Še dobro, da je mrha držala jezik za zobmi, če ne bi mi uničila možnosti, da grem na faks.*i*

Odložil je pivi in telefon s hrbtno stanjo navzgor na klubsko mizico pred kavčem. Svetloba ni bila dovolj močna, da bi razsvetlila celo sobo, bila pa je dovolj, da sta lahko videla. Usedel se je na sredino kavča in dal noge na klubsko mizico. Iz žepa je vzel vrečko marihuane, vžigalnik, vrečko tobaka in škatlico papirja za zvijanje in začel zvijati džoint, na katerem je naredil par potegov preden ga je podal Quinceyju, ki je sedel na njegovi levi.
“Si zih, da je to varno?”
“Skuliraj se. Sej ne boš crknil zarad tega.”

Vincent oziroma Vinnie, kakor mu je pravil Oliver je bil študent iz mesta dve uri stran in njemu se je imel za zahvaliti, da je njegov posel z mamili tekel. Oliver je od njega kupoval vso travo, ki jo je kadil in občasno tudi prodajal. Sicer je nekaj časa prodajal tudi kokain, a se je zaklel, da ga ne bo nikoli poskusil, videl je posledice na Connorju. Še predobro se je spomnil njunega zadnjega srečanja. Sestala sta se v neki zakotni ulici sredi noči. Connor je ves živčen gledal naokoli, da ju ne bi kdo slučajno zalotil. Podočnjaki in njegovi neurejeni lasje pa so pričali, da je droga že začela načenjati njegovo življenje. *i*Dolžan mi je še za nekaj mesecev nazaj, zdaj pa mi noče plačati. Točno ve, kaj dela. Ne more me tako prinesti naokoli.*i*

Iz misli ga je predramilo Quinceyjevo kašljanje.
“Hudiča, kako sploh kadiš to?”
“Kaj počneš? Tega se ne drži kot se čike. Čaki, daj sem pa ti pokažem.”
Vdihnil je in zadržal dim v svojih pljučih, preden ga je počasi izdihnil.
“Takole,” je odvrnil in vrnil džoint.
“Kar obdrži, jaz ne bom.”
"Škoda zate. Drži ga še malo.”
Z levo roko je segel po pivu na mizi, odprl pločevinko in naredil požirek.
“Zdej lahk podaš nazaj.”

Ni si mislil, da bo Connor prišel nazaj v šolo. Bilo je kakšna dva tedna od zabave, ko ga je poklical in vprašal, če lahko dobi nekaj kokaina. Od takrat naprej je postal redna stranka in ni bilo tako redko, da se je Connor v poznih večernih urah znašel pri njemu doma ali pa v zapuščeni hiši v sosednjem mestu, kjer sta se nato skupaj zadevala ob poslušanju glasbe. Čeprav je s tedni njegov prijatelj tonil vedno globje na poti proti odvisnosti, mu je Oliver še naprej prodajal drogo, ker je pač rabil denar.

“Ej, zakaj sta se ti pa Brittney razšla?”
“Ni hotela jebati,” je povsem sproščeno odgovoril in naredil požirek.
“Resno? Zaradi tega?”
“Ne, ne, ti ne štekaš. Sej je bila še devica in sem jo skoz probal prepričat, da bo vse dobr in se nima kej bati, pa pol, da lahk delava kaj drugega, če že ne bi jebala. Ves cajt ko sva bila skup ni hotela niti enkrat, ponavljam, niti enkrat kaj početi.” Pri tem je odložil pločevinko na mizo. “Sej štekam, če punca nima volje, ampak to je bilo na čist drugem nivoju stari, sploh ni pustila, da vidim njene sise. Po mojem mnenju mora to biti neka duševna motnja ali kaj takega. Pol sem ji rekel, da, če mi ni sposobna dati tega, kar si zaslužim, ne bom bil z njo. In veš kaj mi je rekla nazaj? ‘Saj imaš roke.’ Mislim, kakšna mrha je, da mi to reče. Človk bi pričakoval, da jo je podrlo že pol tipov na šoli. Sej bo že videla, ko bo se poročila. Mož jo bo takoj poslal v kuhinjo, ker če ni dobra v postelji, je očitno dobra samo za to.”
“Kaj hudiča pa govoriš?”
“Umiri se, samo šala je bila.” To je bil še en razlog, zakaj se ni maral družiti s Quinceyjem, ni bil kot nekateri njegovi prijatelji iz nogometne ekipe, vse je vzel preveč resno. Naredil je še en poteg in začutil kako so se mu pljuča napolnila z dimom.

V roku petih minut je bila njegova glava popolnoma prazna, kot da je vsaka njegova misel nehala obstajati. Barva na obledelih tapetah je zdaj izgledala bolj živo, skorajda neonsko rumena. Ves sproščen se je naslonil nazaj.
“Jap Quincey, to je ta dobro sranje.“ Ni vedel koliko časa je sedel tam in se počutil tako zelo sproščeno.
“Hej, poglej tam,” je rekel njegov sogovornik in ga stresel za ramo.
“Ej, zakaj me treseš?”
“Nasproti naju. Poglej.”

Tam na pragu sobe je v temi stala postava. Pobral je telefon in ga usmeril vanjo. Snop svetlobe je razkril mlado žensko, oblečeno v obledela in rahlo umazana oblačila. Čez glavo je imela kapuco izpod katere so uhajali prameni dolgih svetlih las. Sploh ni opazil ali slišal, kdaj se je pojavila tam. Bilo je, kot da je bila duh. Počasi je prišla do fantov in obstala pred njima.

“Kaj pa počneš?” je vprašala in pri tem pogledala Oliverja. Rokavi njene jope so bili prekratki, tako da se je dalo razvideti njena suhljata zapestja. Najverjetneje je bila kakšna brezdomka, ki je živela tu notri.
“Regrat kadim. Boš malo?”
“Regrat? Kje si ga pa nabral?” Ni vedel zakaj, ampak to se mu je zdelo neznansko smešno.
“Ma ne, ni to. Saj veš, trava, hudičeva solata, karkoli ti temu rečeš,” ji je odgovoril, ko se je prenehal smejati.
“So to droge?”
“Ja, seveda da so.” Njeno obnašanje je začelo postajati nekam čudno zanj. Pa še izredno žejen je bil.
“Kaj niso droge nevarne?”
“Ma trava ni, to te samo skulira,” je odvrnil. Ženska je prikimala. Nato pa se je obrnila in odšla stran proti drugemu koncu sobe, kjer je kmalu izginila v temo.

Oliver je pobral pločevinko piva in si polovico njene vsebine zlil dol po grlu.
Obrnil se je h Quinceyju. “Pizda, to je bilo čudno. A misliš, da je bila neka brezdomka? Ni izgledalo, kot da bi bila na nečem, ampak ji očitno neki dogaja v glavi, ker, kdo pa ne ve, da je trava droga? Kakšno retardirano vprašanje sploh—“
“Model, tišje govori, še zmeraj je tukaj,” je zašepetal nazaj.

Razgledal se je okoli in naposled le opazil njeno postavo na skoraj istem mestu, kjer je prvo stala.
“Alo, alo prisedi tle, pogovarjati se hočem.” Z roko je nakazal na prosto mesto poleg sebe.
“Kaj počneš?” Je siknil njegov sogovornik in vstal.
“Ne paničari. Kam greš?” Obrnil se je in videl, da ženska še vedno stoji tam. “Alo, pridi že sem, sej ne grizeva.”
“Mati narava kliče. Sej se vrnem,” je odgovoril in odšel ven iz sobe.
Vtem je ženska pristopila zdraven in se previdno usedla na njegovo desno stran.

“Tvoje oči so rdeče.”
“Res si suha, ej. Taka si kot ena iz moje šole, k se strada.”
“V redu, ampak jaz tega ne počnem.”
“Hočeš slišati neki smešnega? A veš kaj je razlika med črnci in gumo?”
Odkimala je.
“Guma nosi ketne samo pozimi. Čaki, mam še en vic. A veš kako—“ Začel se je smejati. “Kako veš, da je tvoje stanovanje za nič? Ko—“ Spet ga je prekinil nov naval smeha. “Pizda, čaki, da se zberem.” Zakašljal je. “Ko se niti Ana Frank noče vselit.”
Zmajala je z glavo. “Ne razumem.”
“Čaki čaki, še enega imam. Kakšna je razlika med žensko in teroristom? Z teroristom se lahk pogajaš.”
Ženska je ostala tiho.
“Matr, ti pa res nisi zgovorna.”
Nenadoma je vstala. “Moram iti.”
“Zakaj?”
“Moram iti. Ne bi se smela pogovarjati s tabo.” In že je odhitela ven iz sobe. *i*Tale pa je res premaknjena,*i* je pomislil.
Sedel je tam, čisto sam. Ugasnil je džoint. Zdelo se je kot da je minila cela ura, a ko je pogledal na uro je videl, da je v resnici minilo samo deset minut. Njegovo sproščenost so prekinili koraki.
“Hej, nisi mislil, da bom prišla sem, kaj?” Je reklo rdečelaso dekle v odpeti usnjeni jakni, ki je stalo nedaleč stran.
*b*****b*
Spomini njenega napada so se predvajali v njeni glavi še preden se je usedla poleg njega in morala je potlačiti željo, da bi odšla stran. Sladek vonj marihuane se je mešal z zatohlim plesnivim zrakom v sobi in bilo ji je tako ogabno, da je poskušala dihati v čim večjih intervalih.
“Lepo te je videti. Lahk bi vsaj prinesla hrano, sestradan sem.”
*i*‘ Lepo te je videti?’ Po tem kar mi je storil?! Kakšen kreten.*i*Edino njeno nelagodje in živčnost sta ji preprečila, da bi ga to sekundo boksnila v obraz.

Usedla se je na sedež poleg njega, napetost je napolnila vsak kotiček njenega telesa
“Bi malo skadila? Imam še trave.”
Odkimala je. Prileglo se bi malo sprostiti, ampak ne. Rabila je ohraniti trezno glavo za to kar bo sledilo. Sploh pa ni hotela ničesar njegovega, še *i*dotakniti*i* se ni hotela česarkoli kar ji je ponudil.
“Si sam tukaj?”
“Ja, Quincey je nekam spizdil.”

Kaj sem sploh razmišljala? Njene roke so bile tako potne, da je bila prepričana, da bi ji nož zdrsnil iz roke takoj, ko bi ga prijela. *i*Daj no Claire, saj zmoreš.*i* Ko je bila doma in razmišljala o tem, kako bi ga rada ubila, je v svojih mislh dejanje izpeljala takoj ko je lahko, ampak zdaj, ko je bila zares soočena s tem, je hotela samo odlašati. *i*Ne zmorem tega, res ne.*i* Premaknila se je malo stran od njega.
“Ostani še malo. Dolgčas mi bo brez tebe, mačka,” je rekel in se dotaknil njenega kolena. Zmrznila je. *i*-njegove roke na meni, ne morem ga spraviti stran, glasna pop glasba v ozadju, njegove roke na meni-*i*

Claire je potegnila nož iz žepa jakne, ga odprla in zamahnila proti njegovemu obrazu. Po njegovem licu se je zdaj vila tanka ureznina, ki je že začenjala krvaveti. Oliver je odskočil iz kavča.
“Kaj pa ti je, a si nora?!” Stala je tam brez odziva, medtem ko ji je adrenalin drvel po žilah. *i*-gleda me, njegove roke na meni-*i*Zamahnila je proti njemu čisto refleksivno, a zdaj je v njej nekaj počilo. Zagnala se je proti njemu in skoraj bi ga vnovič porezala, če je ne bi porinil, da je padla po tleh. Vzel je telefon iz mize in zbežal proti stopnicam. Pobrala se je iz tal in ga začela loviti. Spotaknil se je na preprogi v drugem nadstropju in telebnil na tla. Telefon mu je ob tem padel iz roke. Splazil se je naprej po vseh štirih. Ko se je pobral, je bila že za njim. Obrnil se je, da bi pobral telefon, a ga je brcnila proti stopnicam izven njegovega dosega in planila nadenj.

Naslednje česar se je zavedla, je bila bolečina, ko se je porezala po roki. V zraku je bil prisoten kovinski vonj. Pogledala je dol. Kri na njenih rokah, kri na nožu, ki ga je držala. Nato je pogledala točno pred sabo. Oliver je ležal na tleh obrnjen proti njej. V medli svetlobi je videla urezninine na njegovih rokah in podlahtih. Deli oguljeni preproge so se obarvali rdeče od njegove krvi. Začela se je tresti in obrnila je glavo stran. *i*Storila sem to. Jaz sem storila to.*i* Kriknila je, ko jo je nekaj prijelo za gleženj.

Pogledala je dol. Bil je Oliver, ves krvav, a očitno še vedno živ.
“Claire, prosim,” je zahropel. Njegove oči so bile polne strahu. “Za mano je. Zgr-zgrabil me je.”
Izvila je gleženj iz njegovega prijema. Pogledala je vzdolž temnega hodnika, ampak ni videla nikogar. Iz senc za njim se je zaslišal hehet.
Zajela jo je kurja polt po celem telesu.
“Claire, Claire, pomagaj mi prosim,” ga je oponašal fantovski glas.
*i*Jebeš to, pobrati se moram od tukaj.*i*Obrnila se je in zbežala. Pogledala je nazaj samo toliko, da je videla kako je Oliverja nekaj sunkovito odvleklo v temo.


Pri plezanju skozi okno si je uspela porezati prste. Takoj ko je stopila ven, je začutila dežne kaplje na sebi. Okrvavljene roke si je skupaj z nožem hitro zatlačila v žepe jakne in začela teči navzdol po hribu. Bilo je že temno, a si ni upala izvleči telefona ven iz torbice. Med tekom do ceste ji je parkrat spodrsnilo in padla je. Ko je naposled le stopila na asfalt, je začutila trohico olajšanja. Zaradi pozne ure prometa ni bilo veliko. Upala je samo, da noben voznik ali mimoidoči ne bo kaj posumil ob pogledu nanjo in morda poklical policijo.
Vsa zadihana je prispela do fantove hiše. Ni si upala dati roke ven iz žepa, zato je potrkala po vratih s komolcem.

Vrata so se odprla in njen fant je stal na pragu. Njegove modre oči so se v grozi razširile, ko je videl kako izgleda.
“Srči, kaj—Zakaj imaš kri na sebi? “ Pogledala je dol in šele zdaj videla, da je bila njena majica poškropljena s krvjo, kolena njenih hlač pa blatna.
“Mislim, da sem ubila Oliverja,” je bleknila. “Ne morem taka domov. A lahko pridem notri?”
“Katerega Oliverja? A Oliverja iz šole?”
“Ja, ampak ne—“
“Boš notri razložila, samo očisti se prvo. Pa hitro, moja starša se vrneta iz trgovine čez petnajst minut.”

Stopila je v vežo, odložila nož na tla in si slekla jakno.
Sklonila se je, da si odveže vezalke. Njen fant je sprva strmel v šoku, nato pa se je sklonil in ji odvezal vezalke.
“Evo, da ne boš imela krvi na čevljih. Kar pojdi v kopalnico gor.”
“A je tam prva pomoč? Porezala sem se.”
“Ja.”
Odšla je v zgornje nadstropje. Zaklenila je vrata in si prvo oprala vso kri iz rok, preden si je obvezala prste. Ni hotela pustiti krvavih madežev na brisači in je tako umazati, zato je poskrbela, da si jih je temeljito oprala. Potem je oprala še nož. Nazadnje se je slekla do spodnjega perila in začela spirati kri in umazanijo iz svojih oblačil, kolikor jo je lahko. Sredi tega se je nečesa zavedla.

“Jeremy, Jeremy, lahko prideš sem?” Je zaklicala.
“Ja, kaj je?” Se je zaslišalo na drugi strani vrat
“Nimam čistih oblačil.”
“Čakaj malo.”
Kmalu je zaslišala trkanje in odklenila je vrata. Zunaj je stal njen fant in v rokah držal nekaj, kar je spominjalo na kup vinsko-rdečega blaga.
“Tole sem ti kupil pred nekaj časa, pa sem se spomnil, da ti še nisem dal.”
“Hvala. Kaj naj s svojimi oblačili?”
“Daj jih meni.”
Vzela je kup blaga iz njegovih rok in znova zaklenila vrata. Kup blaga se je izkazal za prelepo žametno obleko s pentljo okoli sprednjega dela pasu in na obeh ramenih, ki ji je segala malo čez kolena. In pristajala ji je kot ulita.

Šla je v njegovo sobo na drugi strani hodnika. Edine knjige, ki so bile prisotne (tako kot v njeni sobi) so bili pravilniki za igro Dungeons & Dragons, ki sta jo igrala s skupino dijakov po šoli in tam sta se tudi pred letom spoznala. *i*In potem je vse propadlo. Pridružila se je Brittney, pa potem Connor, Collina ni več…*i*
Jeremy je sedel na svoji postelji v kotu sobe naslonjen ob vzglavju s telefonom v roki. Ozrl se je v njeno smer.

"Lepo ti pristaja."
"Hvala. In hvala za obleko. A veš, kaj bi res šlo zdraven? Tiste rdeče petke. Potem bi izgledala zares seksi"
"Saj si takšna tudi brez petk."
Prepričana je bila, da je zardela. "Ti si pa pravi šarmantnež."
“Staršema sem rekel, da boš jedla večerjo tukaj, če ti je to v redu.”
“Oh, hvala, ampak— Jebeš, saj itak nočem domov.”
Usedla se je poleg njega in kolena potegnila k sebi. Odložil je telefon poleg sebe
“Mi boš povedala, kaj se je zgodilo z Oliverjem?”
Pogoltnila je. “Se spomniš, ko sva se za en mesec razšla?”
“Aha.”
“Takrat je imela Britney zabavo in jaz sem šla nanjo. In na neki točki potem ko sem že nekaj spila, sem se šla ‘zavrti steklenico’ z enimi in Oliver je bil tam. In med tem me je spolno napadel.” Zastrmela se je v svoja kolena.

“Čakaj, hočeš reči, da te je posilil? Tip, s katerim sem se družil, ki mi je travo prodajal, je mojo punco—“
“Ne. Samo dotikal se me je.” Sovražila je, kako je to zvenelo.*i*‘Samo dotikal se me je’*i*, kot da sploh ni bilo tako slabo.
“Od takrat naprej mi je grozil, da mi bo uničil ugled, če komu povem.” Pri tem je vzela telefon iz torbice. “In danes tega preprosto nisem več prenesla in sem šla v tisto staro vilo in ga…zabodla. Večkrat.” Načrtno je spustila dogodek na koncu iz svoje pripovedi. *i*Mislil bi, da sem nora.*i*

“Glej to kaj mi je danes napisal,” je rekla in mu pokazala sporočila.
Njen fant je gledal v ekran.
“Kaj pa je bilo v ponedeljek?” Je vprašal in jo pogledal.
“Nadlegoval je neko punco, pa sem mu povedala, kar si je zaslužil.”
“Koga?”
“Tisto darkerico.”
Izraz presenečenja na njegovem obrazu je hitro zamenjal nasmešek in segel je po telefonu.
“Kaj je?”
“Medtem ko si se urejala, sem nekaj našel,” je odgovoril. “Evo, tukaj je.”
Vzela je njegov telefon v roke.
“A je to—?” Takoj je opazila, da ima Instagram profil malo več kot tisoč sledilcev in postala je zavistna ob misli na svojega, ki jih je imel okoli petsto.
“Točno to kar misliš.“

Večina objav so bile slike črnolase punce v temnih oblačilih z obrazom pobarvanim na belo in z veliko preveč črtala za oči za Clairein okus.
“Jaz se bi raje ustrelila, kot da imam javni profil, pa tako izgledam.”
“Si videla? Connor ji sledi. Sam mal, neki bi ti pokazal.”
Podala mu je telefon in, ko je našel tisto, kar je iskal, ji ga je dal nazaj
Objava je bila izpred nekaj mesecev in napis pod njo je bil: *i*‘Ena slika mene z ličili in še ena popolnoma brez’*i*
Ogledala si je prvo sliko, potem pa še drugo, kjer se je jasno videlo, da je imela punca del obraza posejan z mozolji.
“Zdaj veva, zakaj je tako zelo naličena na vseh slikah,” je komentiral.
“Pa saj je na obeh slikah grda.” Dlje ko je gledala slike na profilu, več idej je dobivala.