*b*2. Jack*b*
Začela sta hoditi in Jack se je počutil neprijetno. Kaj pa je mislil? Itak mu ni bila všeč.
»Torej…« ga je Amelia spravila iz razmišljanja, »Ti in Leo sta najboljša prijatelja?«
»Ja. Super je. Enkrat mi je rešil življenje.« Amelia se ni ganila, »Pa ti in Agnes?«
»Kdaj zna biti nadležna, ampak ja.«
Bila sta tiho.
»Se… *i*Česa*i* bojiš?« je nato Amelia z zelo mirnim glasom vprašala.
»Kako misliš; *i*česa*i*?«
»Kot…« ustavila se je. Na obrazu je imela mrki izraz, »Sanje… sanje znajo biti srhljive. Nočne more. Nič ne moreš storiti. Samo zgodi se.«
Jack je bil presenečen. Amelia nikoli ni bila… Prestrašena.
»Amelia--«
»Amy.« ga je popravila, »Lahko me kličeš Amy.«
»Prav. Amy… Sanje niso resnične.«
Pogledala ga je. In to kar visoko, ker je bila tako majhna. »Samo… Kdaj so tako… *i*Resnične*i*. lahko čutim mraz.« pogledala je v tla. Njeni cimetovo rjavi lasje so ji padali čez obraz. Imela je oblečen moder pulover.
»Čudno je.« je končno spregovorila, »Kako…« popravila si je očala. »Ljudje vidijo samo dobro v drugih… Oprosti.«
»V redu je. Jaz imam tudi strahove vsi jih imamo.«
»Kaj pa so tvoji?«
»Ne… ne morem govoriti o njih.«
Naprej sta hodila v tišini.
»No…« Je Amy prekinila tišino, »Tukaj je moja hiša…«
»Ja, v redu. Adijo.«
»Čakaj!«, prijela ga je za roko, »Hvala.«
»Kaj…?«, samo zasmejala se mu je in odšla.
Ta punca je prima, je pomislil.
»*i*Da…*i*« zaslišal je ženski sikajoč glas in znašel se je v popolni temi.
»Kaj…? Kdo si?!«
»*i*Jaz?*i*« je rekla tako počasi in mirno, da se je hotel kar zadaviti in ubiti, »*i*Ja… lahko umreš v rokah Teme…«
»Kakšne teme?«
*i*»Jaz, mladenič, sem Dolor Aeternus. Večna žalost. Lahko samo utoneš v njej. V meni. Sem kot obup, samo grozneje. Večina duš umre zaradi mene. Večne žalosti. Tudi ti lahko. Prepusti se. Umri, Jackson Brown. Prekrižala bom vaše načrte. Vsi boste umrli v mojih rokah. In njegovih. Preprosto bo. Lahko se samo zdaj predaš in ne boš trpel. Tvoje prijatelje bomo pustili. In Amelio… Ja. Svobodna bo težav. Ampak če se zdaj ne prepustiš bo konec tebi in tvojim prijateljem. Ampak lahko to preprečiš, Jack. Umri. Prepusti se mi.*i*«
»Ne. Ne bom. Amy, ne bi dovolila, da je sanje uničijo življenje… Pri njej ste že bili.«
»*i*Da. V njej. Imela sem jo. Videla me je. Čudno, da ni umrla. Lahko bi jo ubila, a se me je nekako znebila. Nekdo ji je pomagal. Nekdo*i* prijazen. *i*Dneve sem jo poskušala ubiti, aje bil vedno nekdo na poti. Amor. Ljubezen. Ti. Zaljubil si se vanjo, kot nihče drug. Zdaj pa moram uničiti*i* tebe*i*.«
Vrgla se je vanga a se ji je umaknil.
»Nikoli. In ti rečem nikoli, se ne hecaj iz napačnih ljudi.«, vrgel se je vanjo in naenkrat je izgubil nezavest, če jo lahko v sanjah.
Zbudil se je v svoji postelji. Kot se ne bi nič zgodilo.
Poklical je Lea.
»Hej človek, kako si? Si vprašal Amelio?«
»Se lahko dobimo v središču mesta?«
»Dobimo? Tudi Amelia?«
»In Agnes.«
»Agnes, no ne vem, če lah--«
»Pridi do petih. Adijo.«
Prekinil je.
Če je on postal zmešan že, ko jo je poslušal kako je Amelia preživela to, da jo je videla? Otresel se je te misli in se odpravil k središču mesta.