*b*5. Amelia*b*
»Kaj? Kakšno zlobo? Zakaj potrebujemo *i*zaščito*i*?«
»Vem o vaših sanjah. Vsi ste že imeli sanje o *i*njej*i* razen tega.« z črnim nožem je pokazala na Lea
»O kom? *i*Dolor Aeternus?*i*«
Kinzie je se je nož povečal v črn meč in ga je namerila v Amelio; »Nikoli ne izgovarjaj teh imen.«
Amelia je dvignila roke v položaj; *i*Vdam se*i* in Kinzie je odmaknila meč.
»Kdo pa te je poslal?«
»Nihče. Samo začutila sem nujo. Nekaj izgubljenih najstnikov.«
Amy je zavila z očmi.
»Kaj hoče z nami?« je vprašala Agnes.
»Načrte ima. Slabe. To mesto. Polno umrlih duš. Kričečih po ljubezni. Žalostnih. To lahko čutim. Temno je. Kot bi bilo začarano. Ne bi bila presenečena. Temno preteklost ima. Preveč. Nobeno mesto nima take. To mesto drži polno skrivnosti. Preveč.«
»Govoriš, kot, da se spoznaš na to.« je bleknil Leo in to je bila njegova usodna napaka.
»Seveda, od kod pa misliš, da prihajam?...To mesto je *i*Wisperwood*i*. Šepetajoči gozd.«
»Ja, ampak, če je šepetajoči gozd bi moralo biti *i*whisperwood*i*, to pa je *i*Wisperwood.*i*Brez h-ja.« je pripomnil Leo.
Kinzie ga je samo pogledala in nadaljevala, »Torej. Kaj sploh počnete *i*tu*i*? Nič bolje kot v Temi. Sama praznina.«
»Hodimo v šolo, imamo treninge, hobije. Koliko si sploh stara?« zanima Amy.
»Sedemnajst vaših let. Drugače pa tisoč sto sedemnajst.«
»Jaz sem petnajst. Agnes tudi, Jack sedemnajst in Leo tudi. V *i*vaši*i* realnosti čas mineva hitreje?«
»Videti, da ja. Ampak lahko ti povem; vaš svet je odvisen od vas. Lahko ga samo prevzame Tema. Samo izgubili bi se lahko. Zato sem tu. Potrebujete pomoč.« Koongo ji je plezal po laseh in v njih gledal prizore umrlih.
»Si prišla prostovoljno?«
»Lahko bi rekli, da so me pregnali. Dom ni ravno moj najljubši kraj.« iz glave je vzela Koonga in ga začela božati.

»Jack, lahko prideš malo z mano?«
Jack je pogledal od tal in sledil Amy.
»Kaj pa je? Kam greva?«
»Boš videl samo sledi mi. Obljubim, da bo lepo.«
Jack je sledil Amy čez hrib in prišla sta do lepega razgleda na sončni zahod.
»Vav… kaj? Zaka--«
»Obljuba je obljuba.«
»Kaj?«
»Se ne spomniš? Resno?«
»Ne, sori.«
»V redu. Ko smo bili majhni smo bili sosedje; jaz, Leo in ti. Velikokrat smo se igrali zunaj. In ker sem štor sem enkrat, ko smo plezali na neko veliko drevo -in so nas posvarili naj ne plezamo nanj, da lahko pademo in si razbijemo glavo, ampak nismo poslušali- No, in mi je zdrsnilo. Ti pa si me ujel. Moja babi je to videla in takrat vama ni zaupala in smo se preselili. Ampak naredila sem ti obljubo; *i*Peljala te bom na najlepši kraj na svetu in postala tvoja.*i*«
»Nisi pozabila?«
»Seveda, ne, tepček.«, pogledala mu je v oči in ga poljubila. Bil je sladek in mehek občutek. Všeč ji je bilo, ko je lahko to okusila z osebo, ki ji je všeč.
Jack je bil videti presenečen, ampak jo je prijel za roko še enkrat poljubil.