Odkar so Rmanovi odšli je bila hiša zapuščena. Enija je imela velike težave, hodila je k terapevtki, da bi ji pomagala, z njenim mentalnin zdravjem. Vendar Enija ni mogla, da ne bi še vsaj enkrat obiskala hiše. Odšla je sama. Ko je prišla, je bila hišs v slsbem stanju, vrata pa so bila priprta. Nekoliko se je bala, da bi zmotila kakšne brezdomce, a je vseeno vstopila. V hiši ni bilo nikogar. Vse je škripalo, les je škripal in po stenah se je nabirala plesen. Hiša ni bila več primerna za normalno življenje, je pa bila zaradi razspadanja še toliko bolj zastrašujoča.
Enija se ni preveč obotavljala, stopila je naravnost v Aličino sobo. Na tleh pred omarico je bila že povsem uničena fotografija, ki jo je Enija našla skupaj z Ano, na dan njenega izginotja.
Eniji se je zdelo čudno, da je toliko stvari nedotaknjenih, kajti Ano so iskali povsodd, veliko ljudi je bilo od takrat tu. Vendar soba je bila skoraj ista.
Takrat pa je pod Enijinimi nogami nekaj zaškripalo in počilo. Deska se je zlomila. Enija se je najprej prestrašila. Nato se je uzrla na tla. Pod desko je bila kuverta. Skoraj nova, in nikakor ni bilo logično, da je pod tako razmočenimi deskami tako lepa kuverta. Zato pa je bila še toliko bolj skrivnostna.
Enijo je postalo nekoliko strah. Kuverto je pospravila v svojo torbico in odhitela domov. Mudilo se je, ker o svojih raziskocanjih seveda ni nikomur povedala.
Doma se je zaklenila v sobo. Odprla je kuverto.
Notri je bil list, v srhljivo dobrem stanju: bleščeče bel, in na njem moder rokopis...