Od srečanja s Alico je Enija dobila še več pisem. Vse si je shranjevala, odrpeti pa si jih ni upala. Morda nekoliko neprijazno, ampak zdelo se ji je prenevarno spuščati v celotno zadevo. Na zadnjih nekaj let svojega življenja je želela pozabiti.
Počasi se j ezačenjala družiti s sošolko Sonjo, in postali sta dobri prijateljici.
Čas pa je mineval, in Enija je sedaj živela drugačno življenje. Aličina pisma so nehala prihajati, vsa so bila shranjena v škatli, neodprta, nedotaknjena.
Minilo je kakšno leto, Enija je končala osnovno šolo. Prišlo je poletje, in poletne počitnice katere je preživljala v družbi Sonije. Razumeli sta se odlično, in kmalu postali najboljši prijateljici.
Ker sta se vpisali na zelo različni šoli, sta želeli kar se da veliko časa izkoristiti in preživeti skupaj. Tako ni bilo nič kaj presenetljivo, da sta se odločile taboriti....
...bil je konec junija, odšle sta približno 7km iz civilizacije, na travnik obdan z gozdom, ki je bil v lasti Sonjinih staršev. Prve tri dni sta se imele odlično. Vsako jutro sta odšli v gozd, pripravili ogenj, kuhali, raziskovali, skratka se zabavali. Tretjega večera, ko sta se že odpravili spat pa je bilo drugače.
Ležali sta. Enija je rekla:
"Sonči, slab obutek imam. Misliš da je vse vredu?"
Sonja: "Kaj misliš s tem?"
Enija: "Ne vem točno, kot bi bilo tukaj nekaj hladnega, neprijetnega, groznega. Lahko prižgeš baterijo?"
Sonija: "Umiri se, vse je v najlepšem redu!".
Sonija je res prižgala baterijo. Videla je Enijo, ki je bila zgrožena, vsa bleda, prestrašena.
"Kaj pa ti je, zgledaš kot bi videla duha!" se je nasmehnila Sonja....