Nov del z naslovom HALUCINACIJE posvečam moji zvesti bralki :eight_spoked_asterisk:j:eight_spoked_asterisk:, ki komentira vsak nov del, koplje po pisalnici do onemoglosti, samo da lahko prebere nadaljevanje in me nasplošno podpira in mi daje upanje! LYSM!

Prejšnjič...

»Modrec je še rekel, da je velik čudež, da si sploh preživela,« je nadaljeval Wyatt. »Iz preteklosti obstajajo zapisi, ki navajajo, kako so se cele vojske serafov sesuvale na tem območju, in po tistem, so se jih angelski ogledniki vedno na široko ognili.«

HALUCINACIJE #1

Nanje se je zgrnila tišina in vsak se je ubadal s svojimi mislimi. Zavili so po poti navzdol in Auriel se je škodoželjno nasmehnila.
»Hej, Wyatt,« ga je vprašala, »kaj se je potem zgodilo z Doro?«

Skomignil je z rameni. »Slišal sem, da mu je kralj povedal nekaj krepkih, a odnesel jo je le z opozorilom in dolgim obrazom skozi vrata.«

»To nam pove, da Vuronu ni bilo v interesu razkrivati svojih načrtov ali me razkazovati celemu ljudstvu, kar le nekaj šteje,« ga je dopolnila.

Legolas je pokimal in Wyatt je čez čas zavil v levo, onadva pa v desno, da so se ločili še pred naslednjim ovinkom.

»Kam gre Wyatt?« jo je zanimalo, ko ga je med drevesi izgubila pred očmi.

»Nekaj mora odnesti v naslednjo vas.«

Na licih je čutila toploto zahajajočega sonca, ko sta skrenila s poti in jahala čisto ob meji z gozdom, da bi lahko skoraj z roko dosegla prve krhke vejice.

»Pogovoriti se morava,« je čez čas dejal Legolas in začutila je napetost v njegovem glasu.

Zdelo se ji je, da se je nenadoma shladilo in nervozno si je čez ramena popravila pramene las, ki so ji padali preko lic.

»Glede česa?« ga je po tiho vprašala in upala na najboljše.

»Se spomniš, ko smo te pripeljali v dvorano in si se prvič srečala s kraljem? Ugotovil je, da se Aros, njegov najljubši nečak, ni vrnil, zato te je dal bičati,« je obujal njej neprijetne spomine.

»Res je,« je z vzdihom pritrdila in odrivala misli ter slike, ki so se ji pojavljale v glavi ob spominu na tisto noč.

»Nato se je zgodilo nekaj čudnega. Ozračje v sobi se je spremenilo in vsi smo to čutili. Kot da bi se v sobi pojavilo nekaj nenavadnega, nekaj tujega; nekaj kar ne spada sem. Nato se je bič sesul v prah,« je komaj verjel svojim besedam in zmedeno gledal predse.

Nič ni rekla.

»Na tleh je ostal kupček prahu. Ti si se popolnoma nepoškodovana sklonila in se ga dotaknila,« je nadaljeval.

»In potem sem se zbudila v ječi,« ga je Auriel dopolnila in se zazrla med krošnje.

»Ni res,« ji je ugovarjal, »to ni vse. Začela si kričati.«

»Pač sem kričala. Gotovo me je bolelo,« je brezbrižno rekla.

»Sekundo prej si se smejala, ker nisi ničesar čutila. Potem si se spremenila. Nima smisla,« se ni dal zmesti princ.

S tihim žvižgom je ustavil konja in se zazrl vanjo. Njegove oči so prodorno gledale vanjo in prečesavale vse njene laži, skrite pod debelo plastjo izgovorov in zavajanj.

Prijel jo je za roko. »Moraš mi povedati kaj se je zgodilo.«

Globoko je vdihnila, a jo je prehitel.
»In ne laži.«

Pokimala je in pogoltnila kepo, ki se ji je nabrala v grlu. »Imela sem videnje.«

»Videnje?« je dvignil obrv. »Kakšno?«

»Halucidno,« mu je previdno odgovorila in se izogibala njegovim očem.

»Auriel,« je je šepetajoče ogovoril, »ali sploh veš kaj to pomeni?«

Odsotno je pokimala.

:speaking_head: Na začetku že tradicionalno moje posvetilo zvesti bralki, saj pogumno vstopamo v novo poglavje, tako kot smo danes v šolo. Nekateri, ki imate počitnice: dobro jih izkoristite; Nam, ostalim, ki pa smo danes po dolgem času prestopili šolski prag, pa želim čim boljše odnose in srečo v šoli!

Hvala vsem bralcem in bralkam in se pišemo :blush:!