»Premodra?«

Ko ga je pogledala, je kar se da mimogrede vprašal. »Kakšna pa je Erosova zgodba?«

»To, boš moral pa ugotoviti kar sam,« se mu je skrivnostno nasmehnila in zaprla oči. Naslednje jutro jih ni več odprla.


POGOVOR #1

Jutranja svetloba je kralju osvetljevala obraz in mu še dodatno poudarila prodorne rjave oči, ki so utrujeno gledale skozi okno.

Na drugem koncu mize je Legolas pozorno spremljal vsak njegov gib in zdelo se mu je, da bo izvedel marsikaj zanimivega. Po dolgem času je bil to obrok, ki ga je jedel sam z očetom in nadejal se je informacij o vseh stvareh. Oče je bil namreč zakladnica znanja in bil je na tekočem glede vsega kar se je dogajalo v celem kraljestvu. Ko je služabnik prinesel hrano, je kralj spregovoril.

»Kakšna je bila pot?«

»V redu,« je povedal princ, »našli smo jo v Parizu, čeprav smo bili skoraj prepričani, da bo v Amsterdamu po tem ko je ni bilo v Sibiriji.«

Na potovanju je spoznal kar nekaj človeških mest in vsako se mu je zdelo drugačno. Najbolj ga je presenetilo to, kako je čas veliko počasneje tekel tam in včasih se mu je zdelo, da mine cela večnost preden sonce v Parizu zaide.

Kralj je vzel kos štruce in ga pogledal. »In potem? Kako ste prišli čez jezero?«

»Nismo šli čez jezero,« je po tiho rekel Legolas in si na krožnik nabral nekaj sadja. Oče je dvignil obrv in mu z roko nakazal naj nadaljuje. »Ampak čez Staro skalovje.«

Kralju se je zaletel košček kruha in v sobano je glavo pomolil služabnik ter očetu nalil še malo vina, da je poplaknil.

»Zakaj mi nisi povedal« ga je z ostrim glasom vprašal princ, ko se je kašelj polegel. »Lahko bi umrla. In tudi skoraj je. Tebi pa se ni zdelo, da bi odprl usta in nam omenil nevarnost Predorov.«

»Ne govori z mano tako. Čeprav si moj sin, še ne pomeni, da te na morem obglaviti zaradi takšnega vedenja. Zapomni si to, Legolas,« ga je jezno opomnil, »prestol ti še ne pripada.«

Čeprav je kralj sedel na drugi strani dolge mize, ga je Legolas slišal tako jasno, kot bi bil le nekaj stopal stran. Izpustil je hrano in protestno vstal.

»Veš kaj, oče,« mu je jezno odvrnil, »ne zdi se mi prav, da mi takšnih stvari ne poveš. Poslal si me na druge konce sveta, da najdem in pripeljem osebo, za katero nimam pojma zakaj jo potrebuješ. Na poti skoraj umremo in ona se onesvesti v palači. Nato privlečeš na plano metulja in kar naenkrat je pripravljena pomagati kraljestvu. Kaj se dogaja?«

Kralj je zavzdihnil. »Veliko stvari nam ni jasnih, a vemo nekaj – kraljestvo umira. Vsak dan se pušča na zahodu poveča še za nekaj čevljev. Če nekaj hitro ne ukrenemo bodo naši izviri presahnili in živali bodo poginile. Zime, ki prihajajo, bodo bolj mrzle in poletja soparna; mnoge rastline se takemu podnebju ne morejo prilagoditi.«

Legolas si je šel z roko skozi lase in se spomnil ovenelega rastja in izmučenih dreves, ki so jih srečevali na poti. Živali so vse redkeje prihajale iz skrivališč in gozdovi še nikoli niso bili tako tihi.

»Za povrh pa nam še angelska sodrga grozi z ultimatom*, če jim ne odstopimo nekaj ozemlja,« se je ujezil Vuron. »Želijo najboljša polja ob vzhodni meji in mi jih jim ne moremo kar dati.«

»Pa saj ne bomo šli v vojno, kajne?« je Legolas vprašal očeta, »Mir poskušamo vzdrževati že nekaj let. Ves trud bi bil zaman.«

»Truditi se morata obe strani, ne samo mi. Oni pa hlepijo po več ozemlja in se prav nič ne brigajo za nas. Če so takrat zmagali vojno, še ne pomeni, da bodo tudi naslednjo,« mu je odgovoril oče in na tihem se je Legolas strinjal z njim.


:speaking_head: Po malo daljšem času še en del in obljubim, da ta teden zagotovo pride še eden, če ne dva. Komentiraj, všečkaj objavo in se naroči name, če se še nisi :blush:!

* ULTIMAT - vojni poziv