Nadaljevanje posvečam NoName, ker piše izčrpna poročila pod mojo zgodbo (za kar sem ji neskončno hvaležna), ker me opogumlja in spodbuja, da postajam boljša oseba in vidim dobro v vseh stvareh, tudi ko imam pred očmi samo temo.

»Včasih,« je rekel, ko ji je pobrisal še zadnjo mokro sled, »pa pomaga, če nam jih obriše nekdo drug.«

PREDORI #3

Nasmehnila se je.

»Zakaj jočeš?« jo je vprašal vilin.

»Nočem več te preveze,« je samo zajamrala namesto da bi mu odgovorila.

»Prav,« je odvrnil in vanjo ni več silil z vprašanji, za kar mu je bila zelo hvaležna. »Skleniva pakt,« je predlagal, »ti lahko gledaš, a ne boš zbežala, jaz pa ti bom recimo olajšal zadeve ko prideš na dvor.«

»Olajšal?« jo je zanimalo.

»No, ne morem preprečiti, če boš morala umreti, lahko pa poskrbim da ti Dora ne bo težil.«

»Kot ga na primer brcnil v mednožje?«

Zasmejal se je in razkazal popolne bele zobe. »Reciva temu tako.«

Pomagal ji je na noge in počakal, da si je s kril odtrkala zemljo, nato pa jo prijel pod ramo in jo napotil po hribu navzdol. Zdaj ko ni imela več zakritih oči, se je lahko nagledala razgleda, ki ga je nudil grič s katerega sta se spuščala in ni se pritoževala nad soncem, ki ji je svetil naravnost v oči.

Še preden se je teren dobro uravnal, sta zagledala pokrajino polno visokega skalovja. Na začetku je že izgledalo nekoliko prehodno, čim bolj ko pa je napenjala oči, se je skalovje gostilo in sestavljalo dolg labirint, poln slepih ulic ali ozkih poti. Ugotovila je, zakaj se je Wyattu tako zamerilo Staro skalovje in z vzdihom se je napotila v prvi ovinek.

»Kako bi bilo težko hoditi, če bi imela zavezane oči,« je priznala, ko sta se že drugič obrnila, saj sta zašla v slepo ulico.

Ni ji odgovoril, zato je sklepala, da je spet tisti tih, krut vilin in ne tisti, ki ji je brisal solze. Po krajšem premisleku je ugotovila, da se ne more odločiti katerega bolj sovraži: tistega, ki jo je preziral zaradi svojih dejanj in jo pelje k svojemu očetu, ali tistega, ki jo je videl jokati.

Nasmehnila se jima je sreča in prebila sta se na pravo pot.
»Zapri oči in poskusi hoditi,« ji je rekel, »boš videla, ni tako težko.« Vprašujoče ga je pogledala.
»Resno mislim,« ji je odvrnil Legolas, »od tu pot zagotovo poznam, poskusi.«

Čeprav se ji je to zdela nora ideja, je le zatisnila oči in pustila, da jo vodi. Nekaj korakov se je opotekala, saj ni videla skal pred seboj, zato ji je naročil naj pozorno posluša.

»Čutiš veter?« jo je vprašal. Pokimala je. »Iz katere strani piha?«

»Levo.« Torej je zavila levo in glej čudo, ni se zaletela v steno.

»Poslušaj svoje korake,« ji je dejal ko sta prispela na kamnita tla in so se slišali udarci njunih čevljev, »če so dolgi odmevi, pred nama pot ne zavije in morava še vedno naravnost. Če pa so zamolkli, je pametno roke držati pred seboj, saj lahko pričakuješ ovinke.«

Njuni koraki so bili topi, zato je brž roke iztegnila pred seboj in začela kriliti z njimi, da bi začutila steno.

»Ne tako,« mu je šlo skoraj na smeh, »vedno koordiniraj svoje gibe. Zavedaj se okolice. Osredotoči se nanjo,« ji je naročil njegov mirni glas.
»Čeprav ne vidiš, še ne pomeni, da se ne moreš varno prebiti mimo ali vsaj vedeti kje se nahajaš. Uporabljaj še druga čutila.«

Odprla je oči in ga pogledala. Tudi on je mižal. »Kaj ti ne gledaš, da če je prava pot?« ga je presenečeno vprašala.

»Zakaj bi gledal, saj vem kje hodim,« ji je odvrnil in takrat se je zavedla, kakšne sposobnosti premore vilinski princ.

Šele ko sta se pridružila ostalim je ugotovila še eno stvar: naučila se je zaupati vilinu.