Poglavje RUNE posvečam bralki ManonWhitethorn, ker prebrska celo pisalnico, da pregleda, če je nadaljevanje že objavljeno:wink:. Hvala, ker vedno komentiraš in imaš zame le lepe besede.

Le ena kaplja angelske krvi je bila dovolj, da je Predor pokazal svojo moč.

RUNE #1

S koleni je butnila na tla in si zakrila oči. Medtem ko je prostor zajemala zlata svetloba, se je zvila v klobčič, da je čutila čisto vsako razbolelo mišico v telesu. S kotičkom očesa je videla znake, ki so se zlato svetili in segrevali prostor. Zdaj so se začeli še bolj bleščati in s tem se je povečal tudi pritisk, ki ji je trgal krila in se ji zarival pod kožo. Solzilo se ji je pred očmi in s krili si je zaščitila telo pred vetrom, ki jo je želel pokopati v tla in jo za vedno izbrisati z obličja zemlje.

Zaslišala je nejasne klice na pomoč in čisto počasi je zaprla oči. Če je bilo prej zelo hrupno v Predorih, saj je veter zavijal čez ovinke in so vilini začeli vpiti, so se ji zdaj zdeli toni zelo topi in zamolkli in počasi je odmislila zvok in se osredotočila na bolečino. Krčevito je stiskala kolena k prsim in izpod pernate zavese ni videla ničesar več.

Njene misli so postale težke in počasne. Toplota, ki je sevala od sten, jo je grela pri hrbtu in njeno dihanje se je počasi umirilo.

»To je torej to,« je pomislila na svoj konec in se spomnila daljnih lepih trenutkov, ki jih je nekoč doživela, nenadoma pa so jo zagrabile močne roke. Ni se imela več moči upirati in je pustila, da so jo dvignile.

-
Bila je lahka kot peresce, a tudi popolnoma brez moči, saj so ji udi bingljali od telesa in sploh ni odprla vek. Prižel jo je k prsim in upal, da ni mrtva. Na hitro je zbral dejstva. Takoj ko je vstopila v predore se je ozračje spremenilo, čez nekaj trenutkov pa je zavladal kaos. Bakel, ki so ugasnile, niso več potrebovali in samo zmedeno so opazovali kako se je lesk od simbolov širil vzdolž po predoru. Hkrati je postajalo čedalje bolj vroče in veter je začel še bolj zavijati. Ko pa se je prikazala še nevidna sila, ki jih je potiskala proti izhodu, so skupaj z ostalimi vilini skočili na tla in si zaščitili glave.

»Legolas,« je prevpil veter Garel, »takoj moramo ven!«

Pokimal je in še ostalim nakazal, da morajo čim prej ven.

Veke so ji trznile, a vseeno ni odprla oči. »Prosim,« je obupano zašepetala v njegovih rokah, »odnesi me ven.«

Brez obotavljanja so stekli naprej po predoru in tako sledili oznakam, ki so vse bolj in bolj žarele, ter oddajale vse več toplote, da je prostor postal že vročičen in jim tako oteževal tek.

Tiste minute so se mu zdele kot leta, ko so poskušali čim prej priti na drug konec in spet na licih začutiti svež zrak. Čutil je, kako mu je po hrbtu stekel pot, in ko je Wyatt olajšano vzkliknil, da vidi konec predora, je še z večjo vnemo je pretekel tistih nekaj sto metrov.

Končno so dosegli izhod in se zadihano spogledali. Previdno jo je odložil na tla in se skupaj z ostalimi utrujeno sesedel na travo.

»Kaj za hudiča…,« je lovil sapo Nuron, »je bilo pa to?«

Doramir je skomignil z rameni, Wyatt pa se je zazrl v Auriel.
»Nimam pojma. Moramo vprašati modrece.«

Legolas se je strinjal z njim in sklenil, da preveri če sploh princesa še diha.
Zadržal je sapo in se sklonil nad njeno glavo. »Še diha,« je oznanil prijateljem, »ampak plitko. Ne vem kaj bo z njo.«

Garel je pristopil in ji nežno obrnil roko. »Mišice ima čisto napete,« je ugotovil, »morala je čutiti neznanske bolečine, da so krči pustili take sledi.«

»Jo privežemo ob tisto drevo?« je počasi vprašal Wyatt, in ko so ga začudeno pogledali, je dodal: »Kaj, prejšnjikrat je skoraj odrla Doro, ali ne bi bilo bolj pametno, da je zvezana?«

Dora se je osramočeno, a ob enem jezno, da so se spet spomnili kako bi ga skoraj ubila, zazrl v tla.

»Počakajmo, da se zbudi in nato določimo naprej,« je Legolas predlagal in tako je tudi bilo.


:speaking_head: Hojla! Včeraj nisem utegnila, ampak med prazniki bo verjetno več časa in bodo objave bolj pogoste :)
Še malo, pa bo božič: Zdržimo še teh nekaj dni v šoli in upajmo na še snegaaaaa!