V prejšnjem delu...

»Še malo, skoraj sva tam,« ji je odvrnil.

In res. Šla sta po stopnišču navzdol in pred njima se je odprl prostor, velik komaj kot malo večja izba, in stara skoraj toliko kot sama zemlja. Komaj kaj svetlobe je sijalo skozi majhno režo pri strani, pa vendar dovolj, da je lahko videla debelo plast prahu na nerazpoznavnih predmetih, ki so bili razmetani po tleh.

ZAHTEVE KRALJA #4


Gledala je kako vilin brska po kupih škatel in razpadli omari, če to sploh je bila. Končno je našel kar je iskal in otrkal prah.
»Sem vedel, da mora biti ena ženska jahalna oprava tu nekje,« je rekel in ji vrgel kupček oblačil.

Presenečeno ga je pogledala.

»Od moje daljne sestrične, ko je enkrat prišla sem in potem še kar nekaj časa tožila, da jo je pozabila pri nas,« ji je pojasnil. »Obleci se in pridi gor.«

Oblekla je rjave usnjene jahalne hlače in zeleno tuniko z nenavadnim pasom in vzorci, ki so sumljivo spominjali na luske kakšnega plazilca. Odmislila je to in si priznala, da ji oprava pristoji kot ulita. Samo še krila zamenja za kaj bolj uporabnega, kot so na primer vilinska ušesa in že bo ena izmed njih.
Rumeno obleko je preprosto pustila gniti v kotu sobe ter prišla gor po stopnicah.

Legolas jo je zadovoljno premeril in že sta se odpravila naprej, njo pa je premagovala radovednost.

»Kam pa greva zdaj?«

»Potrpljenje pa ni ravno tvoja vrlina, kaj?« jo je neodobravajoče vprašal.

Samo skomignila je z rameni in ga pogledala.

»V staje greva,« je zavzdihnil.

Tiho je hodila za njim in končno sta prispela. Ustavila se je na pragu in se zazrla v velike živali. Snežno beli žrebci so se zagledali vanjo in po telesu jo je oblil znoj. Zdelo se ji je, kot da preiskujejo njeno dušo in jo bodo zaradi vseh grozot, ki jih je storila, kmalu napadli s svojim mogočnim trupom in jo podrli na tla, da ne bo mogla dihati. Dolge urne noge so postopale po tleh in njihova srebrna griva jim je padala čez oči, ko so stresali z glavo. Res so bili lepi, a njej so se zdeli nevarni.

Legolas, ki je že stopil mednje in jim razdajal jabolka, jo je začudeno pogledal.
»Kaj pa čakaš? Stopi sem.«

»Saj to so konji,« mu je presenečeno odvrnila.

»Ja konji,« je ponovil za njo, kot bi bili ti nevarni stvori nekaj samoumevnega.
»Izberi si enega, greva na obhod po okolici.«

»Poglej,« je razpredala in se počasi umikala nazaj, »res hvala za oblačila. Skoraj bi umrla v tisti obleki. Ampak mislim, da bom zdaj kar šla.«

Dolgo časa jo je gledal, nato pa je njegov smeh napolnil prostor, da je začudena obstala.

»Auriel, pa saj se menda ne bojiš konjev?« jo je z nasmeškom vprašal. »Te nežne živali ti pa ja ne bodo ničesar storile.«

»Legolas, jaz res ne bi…,« je poskusila, a je princ že odložil jabolko in še preden bi uspela kaj storiti, je bil za njo.

Začela je plitko dihati, ki jo je potisnil čez prag, da je stala le nekaj korakov oddaljena od bližnjega žrebca, visokega kitastega belca.

»Hej, umiri se,« ji je naročil in jo držal za rame, »žival začuti, če se bojiš. Ne bodi trda, sprosti se. Tako se bo tudi konj.«

Počutila se je bolj varno, ko je stal za njo, in zato se je res umirila. Legolas jo je potisnil še korak dlje.
»Dobro. Zdaj pa stegni roko, da jo lahko povoha.«

Iztegnila je tresočo roko in konj je počasi sklonil glavo ter ji obliznil dlan. Srce se ji je skoraj ustavilo in komaj je dihala.

»Vidiš,« je rekel, »zdaj se lahko povzpneš nanj.«

Čisto počasi je spustila roko in se zazrla konju v črne oči. Zdelo se ji je, da je malce sklonil glavo in usločil hrbet, kot da bi se pripravljal za ježo.

Še samo sebe je presenetila, ko je stopila žrebcu ob bok, ter mu pogladila grivo. Dobro se ga je oprijela in moč prenesla na roke, da se je z lahkoto dvignila na njegov hrbet in se nato presenečeno ozrla po prostoru.

Ostali konji so se mirno pasli naprej in raziskovali vse kotičke kraljevih staj. Ob lesenih pregradah, ki so ločevale skupine konj, so stali kupi sena in vedra vode, sem pa tja je bilo položenih nekaj jabolk in odej. Morala je priznati, da je moralo biti živalim kar udobno, glede na to da so njo ob prihodu vtaknili v gnijočo celico.

Sedela je visoko na prestopajočem se konju, zato se je bala, da ne bo mogla obdržati ravnotežja, vendar je posnemala Legolasa, ki se je že povzpel na svojega belca in ga potrepljal po vratu. Konj je prhnil in počasi začel korakati kamor ga je princ usmeril.

Tudi svojega je potrepljala in ga za Legolasom vodila proti izhodu na drugi strani staje.

:speaking_head:Kot obljubljeno, je danes objavljeno nadaljevanje. Hvala vsem zvestim bralkam, ki vedno komentirajo in me spodbujajo. To mi ogromnooo pomeni :blush:! Še enkrat hvala.
Se pišemo do naslednjega dela:heart_eyes:!