Pisalnica - Son of poseidon

okej, prvo ce ma kdo quotev, pa je to zgodbo ze vidu pa prebrou tm, je to zato ker sem jo napisala tud ke (ni koncana, nevem ce jo bom) in je moja, tko da ce ste jo vidl, ne pisat da je tud tam pa sm jo sam prepisala, hvala.


Sem Cassiopea (Cass ali Casey) Black, čisto navadna petnajstletnica. Jutri gremo z razredom na ekskurzijo. Super bi bilo, če ne bi šli na morje. Zakaj? Bojim se morja, in to vejo usi. Tudi učitelji, ki me zaradi moje disleksije sovražijo, in so si seveda izbrali izlet, ki mi bo do konca zagrenil živlenje. Zdaj pa moram iti, ker bo jutri reeeeeeeeeeees prečudovit dan.

Stala sem ob ograji in gledala v vodo. Dvakrat sem pomežiknila. Nemorem vrjeti da sem res šla. Že od mojega četrtega leta, ko se je moja mama vtopila, vodi nisem šla bližje od dveh metrov. Zdaj živim pri moji sestrični, ker svojega očeta nikoli nisem poznala. Za sabo sem zaslišala znano hihitanje in se obrnila. "Poglej poglej," je rekla Evanessca. "nekoga je strah!" Zavila sem z očmi. Evanessca je ena izmed najpopularnejših punc na šoli, s katero se nikoli nisem in se nikoli ne bom razumela. "Ja, je tu problem?" spet se je zahihitala. "Kako te je lahko strah morja?!" skomignila sem. "Nimam pojma." sem rekla in šla stran. Dan je bil noro dolg, in večino časa sem preživela z Evanessco. Ko sem zvečer hotela iti spat, sem ugotovila, da sem zunaj pozabila telefon. "Šit!" Lucia me je pogledala. Vrjetno je moja edina prijateljica, ki je sicer super, samo malo preveč naivna. "Kaj pa je?" me je vprašala. "Telefon sem pozabila zunaj." pogledala je skozi okno. "Zunaj lije. Na tvojem mestu bi počakala kakšno uro." Pokimala sem ji. Vsedle sva se na tla in igrale vojno (igra s kartami za remi). Čez približnno kakšno uro, sem ji rekla, da grem nazaj po telefon. Vzela sem svetilko in stopila ven na pesek. Poskušala sem se spomniti kje sem bila na zadje. Stala sem ob stopnišču, ampak tam ga ni bilo. Na koncu sem se le spomnila, da sem ga mogoče pustila na pomolu. Tla so bila spolzka, sigurna sem bila da bom padla. na robu sem zagledala telefon in stekla do njega. Pobrala sem ga, ko sem pred sabo zagledala val. Popravek, ogromen val. Poskušala sem steči stran, pa se moje noge sploh niso hotele premikati. Val me je pobral in odnesel v vodo. Poskušala sem splavati na površje, pa mi ni vspelo. Zadnje česar se spomnim je bil par smaragno modrih oči, ki sem jih zagledala tik ob sebi.