Zgrabijo me za roko, res močno me primejo. Nisem si mislila, da se mi bo kaj takšnega zgodilo in to ravno na moj rojstni dan. Komaj sem čakala, da me izpustijo, saj so me tako rečeno 'grabili' po rokah. Bila sem na robu solz, čutila sem vso bolečino, ki so jo povzročali s stiskanjem in pritiskanjem. Nisem si mislila, da je lahko še huje, ampak ravno to se je zgodilo... Čutila sem še več bolečine, čutila sem kako so se jim že nohti skoraj, da zataknili v moji koži, in vse to zaradi njihove prevelike moči. Vedela sem, da se moram nekako obrniti od te bolečine, preprosto nehati moram razmišljati o njej. Zdi pa se mi čudno to, da sem edina v tej družini posvojena. To se mi je zdelo sumljivo, zakaj bi James in Lilijana posvojila neko deklico, ko pa imata že tri otroke? Res sem si želela poznati svoje biološke starše... Naenkrat se kar vstavimo in to pred zapuščenim cirkuškem šotorom. Vedela sem, da bom tako ali drugače pristala v njem. In ravno to se je tudi zgodilo. Potisnili so me skozi lesena vrata ter me izpustili in hitro zaprli vrata. Zanimalo me je zakaj ima ta cirkuški šotor lesena vrata, saj jih noben šotor nima. Ozrem se po tem temnem prostoru in zaslišim glas. ''Je to Julija?'' odmeva globok glas po šotoru. ''Ja...'' tiho odgovorim. Zaslišim korakanje, zazdi se mi, da je gospod stopil nekaj korakov naprej. ''Pristopi!'' se zasliši globok moški glas. Nekako skoraj prestrašena pristopim do gospoda. Prižge se luč nad klopmi, ampak gospoda ne morem prepoznati zaradi njegovega črnega plašča. ''To pripada tebi. To je tvoja dediščina. Vzemi'' glasno pove. ''Kaj...kaj pa je to? Kako mislite moja dediščina?'' začnem postavljati vprašanja. ''To je kocka poslikana z egipčanskimi simboli. To je bila last tvojega.... tvojega...'' nadaljuje. ''Mojega kaj?'' od radovednosti skoraj razpočim. ''Od... od tvojega očeta...'' pove do konca. ''Ste poznali mojega očeta?'' vprašam. ''Ja, nekako. Ubistvu sva bila sošolca na univerzi'' pove. Od mene ne pride niti besedica, le pogled. ''Verjetno te zanima kaj o njem, kajne?'' vpraša gospod. Tiho prikimam. ''Torej... bila sva sošolca na univerzi, bil je res odličen učenec. Ime mu je bilo Oliver. Bil je super prijatelj, boljšega si ne bi mogel želeti. Ko je končal univerzo je nekaj dni za tem, njegova punca oz. žena rodila otroka. Bila je deklica. Videl sem njeno deklico, slikal sem ju. Oče je po rojstvu otroka odpotoval na službeno potovanje. Z letalom je mogel preko Črnega morja... tam pa je... je letalo strmoglavilo... od takrat nihče več ni govoril o njem... Z njegovo ženo pa žal nevem kaj se je zgodilo...'' pove. ''Žal mi je zanj...'' povem v solzah. ''Škoda, da ga nisem poznala...'' dodam. ''Imaš očetove oči, vidim to, in nasmeh... spominja me na Oliverjevo ženo'' pove gospod. ''Hvala, ampak... kaj naj storim s to kocko?'' vprašam. ''Tega nevem... sama boš morala to razvozlati'' odgovori. ''A... a mogoče veste kako se je moj oče pisal?'' vprašam tiho. ''Seveda, pisal se je Harris'' odgovori. ''Čakajte...... kaj??'' vprašam. ''Kaj pa je?'' zaskrbljeno vpraša. Zgrudim se na tla, vedela sem, da sem ta priimek nekje že slišala. ''Julija... Julija? Si v redu?'' sprašuje. ''Ja, ja, v redu sem, samo... ahh, pozabite, super sem'' odgovorim. ''Aha, v redu'' zaskrbljeno doda. ''Mislim, da bom morala iti...'' rečem ter oddidem v upanju, da najdem kaj o tem priimku. Hitro odhitim v knjižnjico, v upanju, da bom tam kaj našla. ''Pozdravljeni!'' vljudno pozdravim. ''Dober dan! Jaz sem Madilynn, če potrebuješ kakršno koli pomoč se lahko obrneš name'' lepo pozdravi in se ponudi za pomoč. ''Hvala! Potrebovala bi pomoč... a mogoče imate kakšne podatke o šolskih letopisih iz leta 1990? In ali morda veste kaj o priimku Harris?'' začnem z vprašanji. ''Letopisi... hmm... ja, mislim, da jih imamo v tretjem nadstropju, na polici pod letnico 1990'' odgovori. ''V redu, hvala'' rečem ter se napotim v tretje nadstropje. Hitro stečem do police na kateri je tablica 1990 ter v roke vzamem letopis. Hitro ga preletim in najdem priimek Harris. ''Čakaj... zakaj je strgana stran??'' ko najdem podatke o vseh učencih s tem priimkom, ugotovim, da je stran stgana... To je bila prava polomija!! Ampak kdo bi strgal stran v šolskem letopisu iz leta 1990? Poiščem še če kaj piše o Oliverju Harris, torej mojem očetu. Ko nekaj najdem, se mi zaustavi dih, nisem morala verjeti svojim očem, nisem morala verjeti ničemur, planila sem v jok... Ugotovila sem, da....
(se nadaljuje)

*****
MADILYNN: https://i.pinimg.com/originals/d7/d0/2d/d7d02dd46b8a719c804f5e5b2dbc2c6c.jpg
*****
Heeej!! Tukaj je nov del! Upam, da vam je všeč, in ja, vem da je trajalo, da sm napisala nov del. Kaj mislite, da se bo zgodilo? Napišite v komentarje in izvedeli boste v naslednjem delu.
Lp, Cool Girl