Mož na podstrešju
Ko se je moja družina leta 1995 preselila v nov dom, smo vsi začutili čudne vibracije. V hiši je bilo nenavadno vzdušje in v nekaterih prostorih, kot je na primer spalnica mojih staršev, smo se počutili res neprijetno. Kot da bi bil težek zrak. Moj oče, ki nikoli ni verjel v duhove, tam sploh ni želel spati. Ampak prostor, ki me je najbolj prestrašil, pa je bilo naše podstrešje. Ko sem postala starejša, smo preuredili podstrešje v stanovanje, razdeljeno na tri predele: prvi del je bila večinoma shramba, v drugem delu je bila moja spalnica in tretji del je bila garderobna soba. In prav slednja mi nikoli ni dala miru. Imela je okna, ki so gledala na dovoz in glavno cesto, in vsakič, ko sem parkirala avto, sem se izogibala pogledati proti oknu, saj sem imela občutek, da bom srečal nekogaršnji pogled. Več tednov zapored sem se vsako noč zbujala okoli 2.00. Vedno sem imela občutek, kot da me nekdo opazuje iz tretje sobe, njegovo telo pa bo ravnokar pokukalo izza lesenega podboja. Vedela sem samo to, da je moški. To sem preprosto čutila.

Vse svoje izkušnje sem zadržala zase. Po približno enem letu sem se znašla v čudnem pogovoru z mamo. Moja mama je bila že od malih nog odprta glede svoje sposobnosti videti duhove. Ni se jih bala, je pa verjela vanje bolj kot povprečen človek. Neke noči, ko sva sedeli na njeni postelji, me je pogledala in vprašala: »Ali kdaj vidiš moškega v zgornjem nadstropju?« Spogledali sva se, nato sem jo vprašala: »Kakšnega moškega?« Nasmehnila se je in rekla: »Moškega, ki živi na podstrešju. Vidim ga vsakič, ko zapeljem na dovoz.«:cold_sweat::fearful::scream::open_mouth::hushed::zipper_mouth::dizzy_face::astonished::sweat::anguished::frowning: