------------
Prešnjič:
Na svoji postelji opazim bel listič. S trudom sežem do njega. Zmagoslavno pokimam. Počasi ga odprem. Na široko se mi odprejo oči. Zazijam. To kar je napisano sem najmanj pričakovala.
-------------
Še vedno začudeno zrem v listič in nič mi ni jasno. Z majhnimi črkami je hitro nakracano: "Vem, zakaj sta tvoja starša to kar sta. Danes, ob 17.00 pri jedilnici."
Še vedno ne morem verjeti svojim očem. Se mar res to dogaja? Bom končno spoznala resnico, ki mi jo starša prikrivala že več let oz. če smo natančni celotno življenje? Čakaj....... Je to sploh napisal Philip? Kaj če je zvijača? Zgroženo se zastrim v steno. In kako bom sploh prišla tja? Vprašanja se vrstijo ena za drugo.
Zdrznem se. Zdravnik je ravnokar vstopil v sobo in pred sabo potiskal invalidski voziček. V grlu se mi nebere cmok, ki pa se ne more primerjati z bremenom ob pogledu na moje prihodnje življenje, torej invalidski voziček.
Zdravnik me nekaj časa tiho opazuje, nato pa se le odloči prekini to muko tišino. "Torej, gospodična.... Em...... Boste poskusili, če vam je v redu?" Samodejno prikimam in človek v beli uniformi, ki mi je z besedo; ne boste več hodili, spremenil življenje se mi približa in počasi dvigne. Obrne se in me namesti na voziček.
"Vam je udobno, gospodična?" vpraša. Udobno? Naj pomislim. Če te nekaj nadležno bode v hrbet, ne čutiš nog, veš, da boš do konca življenja priklenjen na ta odvraten voziček, menda ni udobno, mu želim zabrusiti nazaj, a se le nekako zadržim.
"Maria, prosim pripeljite gospodičine starše notri! Hvala!" ukaze zdravnik medinski sestri iz ozadja. Globoko vdihnem in se pripravljam na posledice. A nisem pričakovala takšne, kot so bile. Kajti bile so mnogo hujše.
----------
Minili je vsaj več kot deset minut, a staršev od nikoder. Začudeno opazujem zdravnika in se oziram okoli, če se slučajno nista izgubila. Iz daljave zaslišim tih jok, ki se želi zadržeti in takoj mi je jasno, da sta tu. Zajamem dih in čakam. Spet čakam. Zaslišim še kako se počasi, res počasi približujeta. A na koncu odnehata. "Ne morem, ne morem!" obupano zašepeta mami Marii. Z glavo oziram okoli, kot, da se dolgočasim in da te mučne besede od svoje lastne mame zagotovo nisem slišala.
----------------------------
Ahoj!
Se opravičujem, da ste morali čakati 100000000 let. Ta le del je malce krajši. Rada bi ga pa posvetili moji IBFF Tački, ki danes kraljuje čudovito :one::two:. letnico! DOBRODOŠLA, TAČI MED NAMI, 12-LETNIMI! mya, mya, mya!
Seveda nisem pozabila na tvoj rojstni dan, če to misliš, hehe. Čaka pa te še velikooooooooooooooooooooooo.........
TVOJA, ENA IN EDINA,
Book star:books::star2:
P.S. in ostani tak sonček še naprej!
aja, in takšno ozadje je zaradi tega, ker te imam rada:kissing_heart::innocent:!