hejjjjjj
ekolaaaa tuki je drug del zgodbe. mogoce je mal slabsi ker sm ga pisala izmenično (večkrat po malo) ampk upam da vm bo ušeč<3
~~~
Mogoče vas je tisto prej prestrašilo. Mogoče se vam zdi to nekaj vsakdanjega. Ne vem. Zame na primer, je to res nekaj vsakdanjega. Moja rutina se ponavlja. Vsak dan je ista. Vstanem, pojem nato pa gledam v steno in cel dan razmišljam. Moje misli se včasih ponavljajo. Včasih se ne. Odvisno od mojega počutja. Kadar sem izčrpana, pogosto ne razmišljam ampak samo ležem in zaspim.
»Pa pojdimo od začetka,« zavzdihnem. Če povem po resnici, sem že naveličana te rutine. Nekako preveč dolgočasna je. Vstanem iz vzmetnice in grem po hrano, na mesto kjer jo navadno dobim.
»Kje pa je…,« skoraj dokončam stavek, nakar me roka spet zgrabi za usta. Ponavlja se. Dogodek se ponavlja. Dogodek izpred šestih let. Spet podoživim vse. Spet zavoham tisti vonj in zaspim.
Zbudim se v sobi. Malo večja je kot prejšnja. O, še celo okno ima. Ah pozabite. Zabetonirano je. Še vseeno je boljše kot nič. Oh. V sobi je tudi postelja. Stene so bele barve in niso okrušene. Tole je v primerjavi s prejšnjo sobo popolno. Usedem se na posteljo. Oh…kako mehka vzmetnica. Ne vem zakaj, ampak tole postaja malce sumljivo. Zakaj bi me po šestih letih, premaknil iz sobe v kateri sem na pol umirala, v sobo, ki je v primerjavi s prejšnjo super? Ah kaj pa vem.
---
Sklepam, da je ura tam nekje dvanajst popoldan. Že cel dan razmišljam in ležim na postelji. Rahlo mi je slabo. Najbrž zaradi tiste tekočine s katero je bila prelita odeja. Poskusila bom poiskati nekakšno odejo ali nekaj saj je na postelji bil samo vzglavnik. Tam za omaro je ena, svetlo roza barve. Malce čudne oblike je ampak bo v redu. Vstanem in jo grem iskati. »Čakaj, kaj,« rečem, ko pod odejo začutim nekakšno škatlo. Odprem jo. V njej je kuverta ter nek predmet zavit v prtiček. Iz škatle vzamem kuverto. Na njej piše:
---
Za Lio. Pismo je napisano v upanju, da bo na kakršenkoli način prišlo do nje. Če nisi Lia prosim ne odpiraj.
---
Po licu mi spolzi solza. Prepoznala sem pisavo moje mame. S tresočimi rokami odprem kuverto in iz nje vzamem list papirja.
---
Hej Lia!
Mami tukaj. Upam, da je vse v redu s tabo. Zelo nas skrbi zate. Ne vem ali si še živa ampak upam, da veš, da delamo vse, da bi te našli. Vem, da se z besedami ne da opisati te groze skozi katero si se prisiljena prebijati. Ampak ne pozabi. Vsak dan mislimo nate in delamo vse da bi te rešili. Si zelo močno dekle in verjamem, da boš zmogla.
Najraje te imam,
tvoja mami.
---
Zdaj že kar pošteno jokam. Še vedno me iščejo. Po šestih letih še vedno niso izgubili upanja. Ne morem verjeti. Ne morete si predstavljati koliko moči mi je dalo to pismo. Ne vem sicer kdaj je bilo napisano ampak še vseeno. Nekaj pade na tla. »Oh saj res, še nekaj je v škatlici,« si rečem. Nagnem se na rob postelje in jih zagledam. Baletni copati. Malce so rabljeni ampak še zmeraj izgledajo sijajno. Spominjajo me na mojo mamo. Rada je plesala balet. Čeprav je plesala malce za hec je bila zame vedno odlična. Njene špice na prstih in njene močne noge so me vedno znova presenetile. S tal poberem copatke in si jih počasi obujem. Kot uliti so mi. Vstanem in probam stopiti na špice. Nekako mi uspe ampak v naslednjem trenutku spet stojim na celem stopalu. Moram delati na moči. Sezujem copatke in jih privijem k sebi. Uležem se na posteljo in razmišljam. Mogoče … Mogoče bi lahko poskusila plesati… Tako bi ohranila spomin na mamo in ne bi mi bilo dolgčas.
Ampak…kako je ta »paketek« sploh prišel do mene. Mislim sama ga nisem vzela. To je najbrž logično. Možno, da ga je vzel tisti moški, ga prinesel sem in ga preden me je pripeljal sem pozabil vzeti. Ali pa mi ga je dal zanalašč…Čeprav se mi niti malo ne sanja zakaj bi mi ga dal zanalašč, sem vesela, da ga imam ne glede na to ali je bilo mišljeno, da ga dobim ali pa ne.
~~~
Ekolaaaaa. Upam, da vm je blo všeč vsaj tok kokr je men. Zlo bi bla hvaležna vsakega lajka in komentarja.
Lepo se mejteeeeee
mwaaaa<3
vaša zalč/bralkica

P.S. se opravicujm, da je konec tko bedn. soriiii.