Ko sem prišla domov me je mama čakala v moji sobi."Kod hodiš? Veš koliko je ura?" "Ravno pol osem." "To je preveč za nekoga takšnega kod si ti." "Kaj?" "Premlada si, da bi hodila naokoli tako dolgo!" "Saj se hecaš moji sošolci so lahko zunaj do pol noči, jaz pa ko domov pridem ob sedmih je že problem kot bi bila zunaj do enih zjutraj! Zmeraj, ko kdo od mojih prijateljev praznuje rojstni dan moram domov iti ob šestih! Jaz vas imam dovolj obnašate se kot, da sem dojenček!" "Dixilina! Ne kriči! Telefon takoj." "Ne!" "V priporu si do konca tedna!" In zavijem z očmi. "O, tamala je v priporu." Reče moja najstarejša sestra Adelin."Utihni!" Ji zabrusim nazaj. "Dovolj! Dixilina v sobo. Adelin v salon takoj." "Charlote pridi v salon." Reče moji drugo najstarejši sestri. Joj ta moja prefina družina! Čeprav ne maram telefonov ga moram imeti pri sebi, da pokličem Zoe ali pa koga drugega. Letos sem že petnajstič v priporu. No ja vse zaradi tega, ker se prepiram s starši. Charlote in Adelin sta v njunem življenju bili dva-krat v priporu, ker sta ignorirali družino. Adelin je stara osemnajst Charlote pa petnajst pa sta zunaj lahko samo do osmih. No večina naših sošolcev je zunaj lahko do kakšnih enih zjutraj. Naša družina je malo smešna. Glede na to, da sem v priporu od ponedeljka do petka se bom šolala od doma prišla bo tista zgaga Tailor, ki je učiteljica v naši šoli vendar samo nadomešča in sedi v zbornici. Moja starša sta jo najela, da bi učila Adelin zaradi tega, ker ni mogla iti v šolo zaradi lepotnih in plesnih tekmovanj v prvem razredu. Na to pa je še zaradi teh tekmovanj učila mene in Charlotte. Meni je ona zelo zlobna. Kar naprej gleda kdaj se bom zmotila in da bo začela kričati na vse grlo zaradi ene napake. Staršev seveda takrat ni doma, ker sta v službi. Ena izmed stvari, ki jih sovražim na njej je to, da se znova in znova laže. Mojim staršem je enkrat rekla, da sem ji nastavila prdečo blazino. Takrat sem bila v priporu in to je bilo lani. "Dixi!" Se je Zoe zadrla skozi okno. Njen glas vedno prepoznam. "Kaj je?" "Vidla sem de ne večerjaš z drugimi pa sm tu." "V priporu sm spet." "Zard iste stvari?" Pokimam. "Joj, veš Brandon je hodu po ulci pa je vidu da bodo ulične dirke z avtomobili. Prvič jih bomo šli gledat z klapo pa sm misla da boš šla z nami vsi so dol pr Mayi. "Večerjo dobim čez pet minutk pol bom se delala de spim to bo trajal ene pol ure." "Ok bomo počakal sej se nebo kr takoj začel." "Tnx." In dobim večerjo hitro sem pojedla, ker sem dobila samo kosmiče seveda zaradi pripora drugače bi jedla nekaj bolj prestižnega. "Ljubica že spiš?" Me vpraša mama, ko pride v sobo. Nič ji ne odgovorim, ker nočem da bi mi še naprej nekdo hodil v sobo. No če bi rekla, da ne spim bi vsakih pet minut prišel nekdo geledat če spim. In delala sem se, da spim. Tako je odšla jaz pa sem se preoblekla, nastavila kamero za vsak slučaj povezala sem jo z Zoenim telefonom si naredila vrv iz sobe in odšla do tja kjer je bila klapa. "Gremo." Reče Austin in smo šli.

Peljali smo se do starih zapuščenih tovarn in opazovali dirkalne avtomobile. "Kot, da sanjam!" Je rekla Zoe. "Pa še res je." Dodam. "Evo zdej se bo začel." Reče Nick. "Gleji jih froce!" Reče eden od dirkačev. "Nehi!" Rečem. "Ojoj se že bojim." Reče in nekateri dirkači planejo v smeh. "Glej to a ni ta pretemna." "Ja res je." Reče eden od drugih dirkačev. "Kaj delate tu froci?" "Prišl smo gledat." Reče Brandon. "Ja, da se boste usral ko pride policija." Reče tisti butast dirkač. "Dejte kle ste sam zato, da bi se afnal ko niste doma. In ti črnček a tvoji starši sploh vejo da si kle?" "Ja!" Se zaderem. "Vidim da mate ene motorje avtov pa neznate vozit." In se spet zarežijo ti smotani važiči. "Znamo!" Reče Nick. "Pol pa se naj javi eden od vas, da bo tekmoval z nami." Reče spet isti dirkač kot prej. Vsi smo bili tiho, ker smo vedeli, da moraš dobro prenašati tresljaje in res dober moraš biti. Nick je vrjetno bil edini, ki je zelo dobro vozil. "Jst grem." Sem rekla. Kaj sem rekla?! Zakaj sem to bleknila?! "Prov ti bom pokazal avto. Glejte ta je najmlaša od vseh nas kle pa še od njenih prjatlov pa si upa! Če zmaga dobi moj avto!" Reče spet isti dirkač. In me pelje k avtu.



Upam, da je bolje. Hvala vsem, ki spremljajo to zgodbo. Pa upam, da niso preveč nesramne besede.
Lp