Ojla🥰 Zdaj pišem tudi zgodbe in ena je tukaj pred vami. Tole je malo krajše, ker nimam toliko časa. Upam, da ti je všeč ｡⁠◕⁠‿⁠◕⁠｡

* * *

Hodila sva po poti. Pod nogami se nama je lomilo listje, najine oklepajoče roke pa so zmrzovale. Vsake toliko časa je žalostno zapela ptica, sicer je bilo vse tiho. Strah mi je lezel po telesu. Moje misli so bile zmedene, samo en ukaz so vedele. Zbeži. Ustrašila sem se vsakega poka, šuma ali koraka. Dokler se mi pogled ni ustavil na luni. Bila je polna, svetla in bleščeča. Za razliko od tiste blede in tople je ta šepetala naj zbežim. Res sem se hotela obrniti, ko je on zagledal nekaj, kar je pritegnilo njegov pogled. Nikoli nisem ugotovila, kaj je bilo to.

Kljub opozorilom je zakorakal v grm. Naslednji zvoki so mi v glavi odmevali še dolgo. Najprej sem slišala njegovo kričanje, nato pa grozen zvok, ki ga moji možgani niso znali uvrstiti nikamor. Najbolj me je pretreslo njegovo kričanje in klic na pomoč. In potem... tišina.


Takšne smrtne tišine nisem slišala še nikoli. S solzami v očeh sem stekla skozi grmovje.
Prepozno sem ugotovila, da je tisto divja vrtnica. S praskami sem se prebila na temno jaso. A veselje ni trajalo dolgo – kar sem zagledala, mi je razjasnilo mnogo nerešenih vprašanj.