Bila sem sredi gozda, ko sem nenadoma dobila občutek, da me nekdo opazuje. Ozirala sem se na vse strani, a nisem videla ničesar, saj je bila noč. Nenadoma je iz grmovja skočilo bitje z volčjim telesom in Alexovo glavo. Padla sem, volk je skočil name.
»Ne bom te izgubil, pa naj stane kar hoče.« Je rekel z Alexovim glasom. Zasadil mi je čekane v vrat …
Prebudila sem se vsa premočena. Hitro sem stekla v kopalnico in se zbudila s hladnim tušem. Nato sem si posušila lase in si jih uredila v visok čop. Nase sem navlekla šolsko uniformo. Z make up-om se nisem preveč ukvarjala. Rahlo sem potipala šive na glavi, ter preverila če je vse v redu. Nato sem en boleč pogled namenila brazgotini na vratu. Nahajala se je na levi strani vratu, ter potekala navpično od začetka do konca vratu. Reševalci so ugotovili, da gre za volčji ugriz. Pravzaprav so rekli, da 'gre za nenavadno velikega volka', ki ga lovci sedaj že iščejo po vsem gozdu. Tako rada bi jim olajšala delo, rekla, da volka sploh ni in da naj se ne mučijo z iskanjem, vendar ne morem. Tisti Alexov pogled v bolnišnici … Prav govoril mi je: 'Če poveš, te čakajo posledice'.
Odmaknila sem pogled od brazgotine. Vedno ko jo zagledam me misli zanesejo. S pogledom sem oplazila stensko uro, ki se je videla skozi kopalniška vrata v dnevno. Iz posode s sadjem sem vzela jabolko, zgrabila torbo in se pognala skozi vhodna vrata.

Ko sem vstopila v razred, je vse potihnilo. Hitro sem sedla na svoje mesto v tretji vrsti in se pretvarjala da brskam po učbeniku za zgodovino, v resnici pa sem se ozirala po razredu. Vsi so me gledali, ali pa si šepetali ter s prstom kazali name. Vstala sem se in se ozrla po razredu.
»Če mi ima kdo kaj za povedat, naj mi pove v obraz.« Sem rekla, si čez glavo potegnila kapuco in sedla.
»Te je res ugriznil volk?« Je vprašal eden izmed fantov iz nogometne ekipe, ki so se pogovarjali v zadnji vrsti in se spogledovali s popularnimi dekleti. Natančneje, Jakob.
Stopila sem do njega in umaknila pulover ter lase toliko, da je zagledal lepo vidno brazgotino.
»Auč.« Je zinil, in v trenutku je ves razred želel videti brazgotino na vratu. Pustila sem, da so jo videli še ostali fantje iz ekipe, nato pa zamrmrala:
»Nisem razstavljena v muzeju,« ter sedla nazaj na svoje mesto.

Po pouku, ko sem se želela odpraviti domov, me je dohitel Jakob.
»Hej, ammm … Zanima me, če imaš mogoče jutri popoldne čas?«
»Ali me ti …« Sem presenečena zamrmrala. »Ali me ti vabiš na zmenek?« Jakob je zardel do ušes.
»Lahko bi se tako reklo.« Je rekel. »No, si za?« Skomignila sem z rameni. Jakob mi je bil vedno simpatičen, ampak me je skrbelo, da sem mu všeč samo zaradi moje slavne nesreče. Poleg tega, imam že fanta. Ali pa sem ga imela …
K vragu Alex. Sem si mislila in rekla Jakobu:
»Lahko. Kje in kdaj?«
»Na, tu je moja telefonska.« Je rekel Jakob in mi v roko stisnil zmečkan papirček. »Napiši mi sporočilo, da ti bom lahko sporočil. Prav?« Pokimala sem, nato sem se odpravila proti domu.

Hej! Tukaj je četrti del Werewolves don't die. Če vam je bila zgodba všeč, ne pozabite lajkat. Če želite biti obveščeni o prihodnjih delih, se naročite name, in ne pozabite v komentarje napisati, kako mislite, da bo potekal zmenek.

Lp, No Name